Ojdip, ki mu je usoda namenila, da bo ubil svojega očeta in se poročil z lastno materjo, je eden najznamenitejših tragičnih junakov grške mitologije in obenem tisti, ki je dal ime kompleksu, ki stoji v središču Freudove, pa tudi popularne psihoanalize. Vendar pa Ojdip, ki so ga takoj po rojstvu izpostavili in je odrasel pri tujih starših, ni vedel, da je starec, ki ga je v samoobrambi ubil na nekem križpotju, njegov oče, niti tega, da je kraljica, ki so mu jo v zakon ponudili za nagrado, ker je odrešil tebansko mesto, njegova mati. Ne da bi vedel, kdo v resnici je, postane kralj Teb in srečno vlada, v zakonu pa se mu rodijo štirje otroci. Šele ko mesto napade kuga, mora odkriti resnico.
Sofoklova znamenita tragedija Kralj Ojdip uprizarja junaka, ki je odločen, da bo za vsako ceno našel krivca – in v svojo veliko grozo odkrije, da je krivec in vir zla on sam, ki je ponevedoma zagrešil zločin očetomora in krvoskrunstva. Kriv brez krivde se sam oslepi in obsodi na izgnanstvo. V svoji zadnji tragediji se je Sofoklej vrnil k Ojdipovi zgodbi in uprizoril zadnjo postajo njegovega življenja. Po dolgih letih blodenja v izgnanstvu se slepi in ostareli Ojdip v spremstvu zveste Antigone znajde v bližini Aten, v Kolonu. Bogovi so mu napovedali, da bo tu dočakal smrt, njegovo truplo pa bo mestu prineslo srečo. Vendar Ojdipova zgodba in njegovi boji še niso končani. Tudi v Kolonu ga ne bodo zlahka sprejeli, njegovo ime in zločin, ki ga predstavlja, vzbujata grozo in gnus; njegovo obnašanje modrega starca pa spoštovanje. "Dejanja svoja vsa sem bolj trpel, kot pa počel!" trdi sam. A pravi spopad se vname zaradi blagoslova, ki naj bi ga njegovo truplo zagotovilo mestu njegovega groba. Zaradi tega se zanj zavzame atenski kralj Tezej, zato ga zdaj hočeta k sebi svak Kreon in sin Polinejk, ki sta ga nekoč izdala. Tik pred smrtjo so tu spet maščevalnost, nepomirljivo sovraštvo, nasprotujoči si politični računi …
