Set and Reset (1983) je kultna mojstrovina nedavno preminule ikone postmodernega plesa, slovite ameriške koreografinje in plesalke Trishe Brown. Ustvarjanje te pionirke »čistega giba«, ki je raziskovala elementarno gibanje telesa in ki jo je Trisha koreografirala v sodelovanju z eksperimentalnim vizualnim umetnikom Robertom Rauschenbergom in glasbenico Laurie Anderson, spada med vrhunce ameriške umetnosti 20. stoletja. Predstava Set and Reset/Ponastavitev, ki sloni na izvornem delu, bo pričarala gibalni jezik, v katerem lahko opazujemo dva nasprotujoča si pola - fluidne gibe in nepredvidljivo geometrijo.
V predstavi Set and Reset/Ponastavitev plesalka in plesna pedagoginja Kathleen Fisher, ena izmed ključnih članic skupine Trisha Brown Dance Company, črpa iz materiala originalnega dela in pri tem plesalce spodbuja k uporabi edinstvene metode, ki jo je Trisha uporabljala pri ustvarjanju svojih koreografij. Plesalci, enkrat seznanjeni s plesnim materialom, sledijo metodi, katere cilj je razviti nov ples, brez da bi ob tem izgubili temeljna načela mojstrovine iz 80ih. Izvorno delo, ki sodi v prvi cikel koreografij Trishe Brown namenjenih za veliki oder, za umetnico predstavlja “pravokotni ples, ki se ogiba perifernemu robu odra” in ga je umetnica opisovala: “Po mojem mnenju gre za sistem, ki odpira vrata manjšim plesnim enotam – duetom in triom, ki se odvijajo sredi odra.” Metoda Brownove plesalce spodbuja, da razvijejo oseben odnos do plesnega materiale, ideje, procesa dela in drugih plesalcev, ki rodi nove variacije izvornega dela in unikaten gib, ki pa se marsikje ravna po najintimnejših okoliščinah, ki jih posamezen plesalec prinese v skupino. Kot vedno pri delih Trishe Brown tudi tu plesalci predstavljajo nepogrešljivi del tako kreativnega procesa kot končnega rezultata in vedno je zase trdila, da išče plesalce, ki “imajo sposobnost biti neuravnoteženi, vendar tega ne kažejo navzven”. Ravno ta subtilnost je to, kar tvori jedrno njenih kreacij. Iskanje ravnotežja v prostoru, znotraj sebe in znotraj neprestano spreminjajoče se koreografske matrice in osebnosti, brez da bi ob tem izgubili ukoreninjenost v samem sebi in v svojih dejanjih, je za Kathleen Fisher nekaj, kar se močno sklada z današnjo družbo. Fisherjeva pravi: “Ples je v svoji najboljši obliki mešanica kaosa in reda, preprostosti in večplastnosti, zavezan parametrom in strogim pravilom, vendar vseeno poln svobode in individualnosti. Ples je abstrakten in hkrati razkriva plesalčevo človečnost.”
