Drama v gledališču
Gledališka skupina ravno začne vajo za novo predstavo z naslovom Igra vlog, ko vstopi v dvorano šest oseb, ki so že na videz skrivnostno drugačne, še bolj očitno pa, ko spregovorijo: rade bi same bile »nova igra«, na tem odru želijo živeti svojo družinsko »dramo, polno bolečine«. Postopoma jim uspe pritegniti režiserjevo pozornost in pred očmi gledališčnikov (in gledalcev igre v igri) se vse bolj pretresljivo izrisuje žalostna zgodba in razkrivajo njihove travme. Ko sta se Oče in Mati razšla, sta Sina oddala v rejništvo, Mati si je z drugim možem ustvarila novo družino, ki pa po njegovi smrti zapade v takšno revščino, da se mora Pastorka skrivaj predati prostituciji. Toda nekega dne se kot njena stranka pojavi Oče, prvi mož njene matere ...
Čeprav se je Pirandello dramatiki posvetil šele v poznih letih svoje kariere, ko je v domovini že dosegel ugled z romani in kratkimi zgodbami, je prav z gledališkimi deli najprej dosegel mednarodno slavo. Morda je imela največji vpliv prav igra Šest oseb išče avtorja, ki je ob krstni izvedbi v Rimu povzročila veliko vznemirjenje, a bila hitro prepoznana kot umetnina, ki je izrazila krizo meščanskih družbenih in kulturnih vrednot na začetku dvajsetega stoletja ter povzela napad modernistov na tradicionalne gledališke oblike. To je bila prva izmed njegovih treh tako imenovanih iger »gledališča v gledališču«, ki obravnavajo odnos med videzom in resničnostjo, življenjem in gledališčem, zasebnimi in igranimi družbenimi vlogami. Pirandello sam opisuje svojo nenavadno igro, ki se je porodila iz vprašanja, »zakaj ne bi upodobil nekaj docela novega – avtorja, ki noče dati življenja nekaterim svojim osebam, ki so se rodile žive v njegovi domišljiji«, kot »zmes tragičnega in komičnega, fantastičnega in realističnega, vse skupaj v humoristični situaciji ...«
