Šest oseb išče avtorja

Na odrskih deskah Satiričnega kazališta Kerempuh se odigrava najbolj znana Pirandellova drama, eno najbolj znanih dramskih del nasploh – Šest oseb išče avtorja. Smo leta 1921. Pirandellovi liki so začeli iskati avtorja, kar traja neprekinjeno vse do današnjih dni. V tem iskanju se je poleg avtorja našlo še nekaj drugega, kar v Kerempuhovi uprizoritvi prikazuje režiser Oliver Frljić. V hrvaški družbi, ki zadnjih šestindvajset let tako kot dramske osebe svojega avtorja obsesivno išče svojo identiteto, dobiva ta Pirandellova igra nove pomene, saj Frljić z njo brezkompromisno napada hrvaško desnico. Tako igralci na samem začetku uprizoritve namesto nekega drugega Pirandellovega komada, kot je predpisano v metagledališkem uvodu k igri, uprizarjajo improviziran satirični skeč, v katerem so protagonisti najvidnejši predstavniki hrvaške desnice. Po tem komično polnokrvnem uvodu pa se uprizoritev naveže na Pirandellovo zgodbo, a ne brez številnih subverzivnih konotacij. Kot podpisnik Manifesta fašističnih intelektualcev ima Pirandello vsekakor ideološke naslednike v današnji Hrvaški – vsaj po številu oseb, ki ga tudi nevede iščejo.