Sedem sekund traja kader, v katerem se je prvič v zgodovini umetniškega filma pojavila gola ženska. To je bila Heddy Lamarr v filmu Extase Gustava Machatyja (1933), pravzaprav Hedwig Eva Maria Kiesler, kot se je takrat še imenovala. Priimek, pod katerim je še vedno znana kot najlepša ženska klasičnega Hollywooda, je prevzela šele ob prihodu v Ameriko. Teh sedem sekund, ki prevevajo Turrinijevo igro, morda niti ni bilo tako zelo usodnih zanjo, čeprav se je film z radikalnostjo res zapisal v zgodovino. Dolgo življenje Heddy Lamarr (1914–2000), ki se je začelo v stari prestolnici srednjeevropskega sveta, na Dunaju, končalo pa v osami ameriške province, so zaznamovali zgodnja slava, sorazmerno kratka igralska kariera (njen zadnji veliki hollywudski uspeh, Samson in Dalila, je iz leta 1949), številne poroke in veliko bogastvo, izjemna lepota in končno spet številne lepotne operacije, ki so jo malodane iznakazile, podjetniški podvigi, raznovrstni škandali, med katerimi so bile tudi drobne kraje po trgovinah, a tudi izjemna inteligenca in pomembni tehnološki izumi …, ki pa jih, inteligentnim ženskam nenaklonjeni svet, ni priznaval prave vrednosti (njeno iznajdbo frequency-hoppinga danes označujejo kot prednika wi-fi; v času izuma pa so jo prezrli in ji svetovali, naj filmska diva ameriški vojski v vojni z nacisti raje pomaga s prodajanjem obveznic).
Ampak igra Petra Turrinija ni pripoved o zgodbi njenega življenja. Njeno biografijo je na nekaj mestih celo spremenil – še posebej, ko gre za njeno poreklo (Hedwig Kiesler se je v resnici rodila v bogati judovski družini na Dunaju); vprašljivo je tudi, koliko so jo prizadeli pogromi nad Judi, čeprav je res sovražila nacizem, ampak svojega judovskega porekla ni priznavala. A Turrini njo išče za tistim, kar je znano in priznano, dodaja pa motive iz tradicije njenega sveta. Toda ne iz samovolje, ampak da bi prek mita o najlepši ženski na svetu in njeni nesmrtnosti ustvaril epopejo o nekem svetu, ki izginja: o potovanjih med srednjo Evropo, prežeto s travmami, in hollywudsko Ameriko, ki jih je prestajalo toliko umetnikov, še posebej judovskih; o konfliktih med visoko kulturo in fašističnim zlomom na eni in razkorakom med razvpito slavo in gluho samoto na drugi strani … Gre za paradigmatično zgodbo 20. stoletja, ki pa jo tokrat živi ženska. Ženska, ki navkljub občudovanju, ki ga vzbuja, vedno ostane preslišana, tudi utišana v tistem, kar ona zares je; kajti inteligentnost in izostrena občutljivost za lastne omejitve in za družbene krivice po merilih sveta ne pristajata ženski, ki navdušuje s svojo telesno lepoto. Zato ostaja zmeraj sama, in to na malomeščanskem Dunaju, v svetovljanskem Berlinu, sredi filmskega glamurja in tudi med zlikovci v zaporu … skoz in skoz, celotno življenje enako sama kot si sam tik pred smrtjo. Vendar ona govori, navkljub alkoholu, zavesti o minljivosti in lastnih neuspehih, navkljub možnosti, da bo preslišana: pripoveduje o sebi in svetu, ki ga je doživela v vsej njegovi kompleksnosti, kontradiktornosti, sijaju in grozi, katere skrajna podoba je pogrom nad Judi, ki se ponavlja na mehiški meji in na mnogih drugih … ta čas tudi na naši. S podobo fascinantne lepotice odkriva Turrini žensko, ki govori, da bi nam povedala zgodbo o našem svetu.
- Diana Koloini
