Satirikonijada nas pelje skozi najnižje plasti družbe; skozi resničnost, ki je kaotična, iluzorična in razpršena; resničnost, v kateri največ veljajo denar, videz in moč. Avtorski projekt nastaja po motivih Petronijevega Satirikona, ki je nekakšen antični praroman, ki naj bi nastal v Neronovem času (1. stoletje našega štetja) in je ohranjen zgolj v fragmentih. Gre za zelo raznoroden material, ki prepleta, sopostavlja in »na glavo obrača« različne žanre tedanjega časa. Fragmentarnost ga zaznamuje tako na ravni »poškodovanega telesa« besedila kot na ravni žanrske raznorodnosti in resničnosti, ki jo upoveduje.
Froma I. Zeitlin meni, da naj bi Satirikon s tem napovedoval kasnejši potepuški roman, toda izpostavi, da njegov protagonist Enkolpij ni tipični potepuh. To po Fromi I. Zeitlin razkriva specifičen pogled Petronijevega romana na tedanjo družbeno stvarnost in človeka v njej. Pravi potepuh naj bi se v kaotični resničnosti znašel tako, da bi afirmiral njeno iluzornost in z njo za lastno korist spretno manipuliral. Sam bi krojil svojo usodo – ne da bi si domišljal, da je kakršenkoli junak. Protagonist Satirikona Enkolpij se v satirikonski resničnosti ne znajde. Četudi je tudi sam deloma potepuški tip in torej ni popolnoma »nepokvarjen«, ga zaznamujejo izrazite »donkihotske« poteze in neka temeljna naivnost: ne glede na to, kaj se mu pripeti, neprestano fantazira o tem, da je junak mita, epa, romance. Tako je vsakič znova razočaran, ponižan ter prizadet. Pogosto je seksualno napaden. Ne zmore pripadati razpršeni satirikonski resničnosti in je pogosto njena žrtev. Kljub temu pa je Enkolpijevo potovanje ubesedeno skozi razposajen, prerajajoč, osvobajajoč smeh. Zato se zdi, da je v Satirikonu pripoznana absurdnost enkolpijevske eksistence in da Petronij k njej pristopa z naklonjenostjo ter se ji zavezuje kot nečemu, kar je temeljno človeško.
Satirikonijada je nekakšen iniciacijski karneval za vse Enkolpije tega sveta, praznovanje za vse manj iznajdljive, zabava za manj priljubljene, na kateri igralci, performerji, umetniki po motivih Satirikona uprizarjajo miljeje satirikonske resničnosti, ki jim nikdar niso zmogli pripadati. Satirikonija daje potovanje v razpršeno telo Petronijevega Satirikona, je potovanje v temine lastne nemoči in je potovanje skozi lastno nezmožnost pripadanja. Da bi na meji med anarhijo in umetniško integriteto, med soigro in protiigro, na meji med telesom, ki je napadalno in telesom, ki je žrtvovano – našli neko vrzel, neko dno, nek prostor, v katerem bi zmogli razumeti, sprejeti in proslaviti svoje lastne enkolpijevske poteze ter se jim zavezati kot nečemu, kar morda ne pripada satirikonski resničnosti, a pripada temeljnemu človeškemu!
