Samorastniki

Samorastnike, napisane leta 1937, lahko kot eno najbolj prepoznavnih Vorančevih novel mirno uvrstimo med tisto literaturo, ki je postala del kolektivnega spomina Slovencev. Socialni realizem kot prevladujoča smer obdobja med obema vojnama se s svojim značilnim, za današnja naziranja skrajno teznim, skorajda manifestnim, socialno proletarskim angažmajem zrcali tudi skozi Samorastnike. Ljubezenska zgodba med Meto in Ožbejem, med kajžarsko hčerjo in gruntarskim sinom, med pripadnikoma dveh različnih socialnih in družbenih slojev, je pravzaprav pisana kot zgodba o boju malega človeka. V njenem jedru stoji ženska, samohranilka, pankrtska mati, kot jo psujejo njeni sovaščani, ki ji cincavi ljubimec Ožbej ni v pomoč. Ona je tista, ki nosi vse breme družbene izključenosti; ponosno prestane fizična trpinčenja in ponižanja ter ponosno zavrne tudi miloščino. Njej ni do grunta, kot zmotno domneva Ožbejeva družina, svojim otrokom bi za popotnico v življenje rada priborila samo ime, ime očeta. Metin boj je uporna zahteva po enakopravnosti. Glasna, neupogljiva zahteva, ki jo kot edino dediščino preda svojim otrokom.
Kje so Hudabivški samorastniki danes, ko je stoletje, omenjeno v Metinem monologu, že davno minilo? Ali se res ne dajo več teptati od drugih in ne prenašajo ponižno krivic, kot jim je naročila mama? So si priborili svoje pravice? Enakopravnost? Dramatizacija mlade avtorice Simone Hamer se posveti tudi vprašanju položaja ženske (ljubice, matere, samohranilke), patriarhatu in nekaterim drugim temam, ki se zdijo še vedno ali spet aktualne: trma, ozkosrčnost, posesivnost … Tako skušajo Samorastniki danes predvsem prespraševati Vorančevo predeterminiranost in brezizhodnost ter razmišljati, da bi mogoče – zelo enostavno – lahko bilo vse drugače.