Opera za telo v petih dejanjih.
1. Figaro giocoso
2. Ad libitum, f
3. Distinto
4. Con tutta la forza
5. Scherzo per due
Predstava se napaja v komediji francoskega komediografa Beaumarchaisa Veseli dan ali Figarova svatba in istoimenski Mozartovi operi, iz katerih lušči ključne sestavine komične opere (opere buffe) in jih nato prestrukturira v samosvojo izvedbeno formo. Nič ni spletk in zmot in zamenjav, v središču je samo Figaro, njegov nemir, ki ga notranje razcepi na dve entiteti. Reducirani so izvirni liki, tudi njihovo sobesedilo, v ospredju pa so pojmi virtuoznost, spletka, konflikt, razplet, srečni konec ipd. Izvedbo zaznamuje moč, a tudi lahkotnost visoke virtuoznosti, ki vodi v plesno preigravanje (za opero značilne) ideje maksimuma. Med dejanji, ki variirajo operne konvencije, predstava gradi lastno pripoved stran od izvirnika. Sprašuje se tudi, kakšna bi bila mojstrska plesna predstava, do kod lahko seže virtuoznost giba, iz česa je sploh sestavljen srečni konec.