Gledališko – plesna uprizoritev.
Uprizoritev Iz samih samot sestavljana samota ni mišljena kot uprizarjanje del Milana Kundere, temveč kot počastitev in zahvala njegovemu literarnemu opusu, ki nas je biografsko in avtorsko zaznamoval ter nam omogočil, da iz njega črpamo navdih. Gre torej za intimen in reflektiran odnos do koda in temperature njegovih del ter je nekakšna osebna zahvala za njegova dela, ki so me zaznamovala v določenem obdobju življenja.
Z izborom citatov iz nekaterih, zame usodnih romanov bomo skušali zaobjeti in fokusirati duh glavnih tem, ki so značilne za Kunderovo literarno produkcijo ter so konstanta in dominanta vseh njegovih del. Navajam jih: vprašanja ontičnega v človeški eksistenci in znotraj tega vprašanja binarnosti – lahkost/teža, počasnost/hitrost, nesmrtnost/minljivost, pozaba/spomin, nezavedno/zavestno, nevidnost/vidnost, pomembnost/nepomembnost ...
Vzporedno pa uprizoritev razpira vprašanja osebno intimne izkušnje samosti, osamljenosti in izgubljenosti v današnjem času, ki jih med ustvarjalnim procesom raziskujemo kot material in gestus …
Izbrani citati iz štirih romanov so kot notni zapis za našo partituro, v kateri nastopajoči v vlogi gibalnega orkestra kot osrednjega tkiva uprizoritve s plesom, besedo in petjem zarisujejo motive in izpisujejo variacije na témo.
Kaj lahko vznikne v sekanti neverbalnega = plesnega izraza in ujetih misli Avtorja, ki z besedami Jaroslava Skrušnýja »tenko prisluškuje in zvesto zapisuje najsubtilnejše variacije posamičnih življenjskih partitur, ki jih ne izpisuje nuja zgodovinskih zakonitosti, temveč jim nedoumljiva pota zarisujejo ptice naključja« (Skrušný v spremni besedi, Neznosna lahkost bivanja)?
OPAZOVANJE ČLOVEŠKEGA (SO)BIVANJA SKOZI LITERATURO IN PLES
V Umetnosti romana je Kundera zapisal, »da pravzaprav že vse življenje piše en sam roman, variacije na nekaj temeljnih bivanjskih tem, ključnih situacij ali celo besed« (Jaroslav Skrušný v spremni besedi, Nesmrtnost).
Podobno bi zase lahko dejala, da že ves čas delam isto predstavo, skozi katero me vodijo nekakšne variacije na témo človeškega (so)bivanja, le da se fokus in odziv spreminjata ter prilagajata trenutnemu občutenju. Tako me vsako novo obdobje ali izkušnje spodbujajo k novim premislekom – bodisi da gre za osvetlitev iste téme iz različnih zornih kotov bodisi da gre za razvijanje določenega motiva oziroma nadaljevanje misli, v vsakem obdobju v ospredje pronica drug poudarek znotraj sorodnih tematik neulovljivega človeškega (so)bivanja. S plesom kot osrednjim izraznim sredstvom mojih uprizoritvenih del, ki ne želi biti narativen, na ravni intuitivnega, doživljajskega, skušam ujeti drobce teh občutij ...
Kje se lahko abstraktno sreča z besedo, v katero pisatelj tako subtilno lovi neulovljivost človeškega bivanja z vsemi svojimi nasprotji in komponento kompleksno skrivnostne tragikomičnosti? Kaj mi prinaša ponovno branje njegovih romanov? Kako me nagovarja danes, ob njegovi smrti, in dvajset let po mojem prvem srečanju z njegovimi deli? Vse občutim nekako podobno. In še vedno ostajamo samo ljudje, ki se vsakič znova ujamemo v vsakdanja, tudi banalna in tudi ontološko eksistenčna vprašanja, ki kljub poslušanju redko tudi slišimo ter s tem stežka sprejmemo drugega in njegovo spoznavno in izkustveno resničnost. Kljub vsemu vedenju, spoznanjem in zgodovinskim izkušnjam (dogodkom) ponavljamo enake vzorce, stkane iz nestrpnosti in polarnosti ter različnih podob ega in nadjaza ...
Tako se zdi, da naše vedênje, sposobnost komuniciranja z drugim in drugimi in drugačnimi ter razumevajoča kohabitacija – dosti počasneje potekajo in se razvijajo kot materialni svet okoli nas …
