S.K.I.N.

Zgradba predstave S.K.I.N. je nepredvidljiva in unikatna, gradijo jo vnaprej pripravljene koreografske sekvence, katerih zaporedje izvajalci določajo sproti. Tak način komponiranja od sodelujočih zahteva zbranost, saj ne vstopajo zgolj v negotove vzajemne odnose, ampak jih na odru pričakuje tudi izziv glasbenika, pripravljenega tako na prijazno sodelovanje kot na »našpičene« odklone od dogovorjenega. Dinamična struktura S.K.I.N. oblikuje neke vrste »plesni anagram«, ki oscilira med vnaprej določenim gradivom in na kraju dogodka ustvarjeno koreografijo. Lebdi prav na robu polprepustne membrane, ki nas ovija, prekriva in ščiti le plast nad mesom, prek katere sprejemamo zunanji svet, preko katere postane otipljivo naše okolje – koža (angl. skin). Kajti kaj je navsezadnje koža? Je nežna, a odbijajoča. Iz nje mezi, krvavi, razpoka, dobi podplutbe. Je edino, »za kar se lahko še borimo, ko zastave izgubijo svoj pomen«. Predstava je bila v koreografiji Iztoka Kovača in Julyena Hamiltona prvič izvedena novembra 2003 v Cankarjevem domu, marca 2011 pa je predstavo v avtorsko prenovljeni in predelani obliki prikazala skupina EnKnapGroup.