Opera v treh dejanjih.
Verdijevo opero Rigoletto velja še danes, po velikem časovnem razkoraku od njenega časa nastanka, razumeti kot revolucionarno mojstrovino opernega skladatelja, ki si je z naslednjima dvema operama Trubadur in La traviata dokončno utrdil mednarodni ugled najpomembnejšega predstavnika italijanske opere. Da je Verdi z Rigolettom storil pomenljiv in pomemben korak naprej v smeri intenzivnejše glasbene drame, se kaže v lastni skladateljevi percepciji, saj je Verdi še vrsto let po praizvedbi 11. marca 1851 v beneškem gledališču La Fenice opero Rigoletto pojmoval kot svoje najboljše delo. V Rigolettu je Verdi namreč opustil iskanje pompoznejših zvočnih učinkov in se odločil za bolj subtilno in rafinirano orkestracijo. Glasbeni tok, ki v prejšnjih Verdijevih delih še kaže ostro razmejitev vokala in inštrumentalne spremljave, je tukaj zlit v koherentno celoto, pri čemer orkester prevzema aktivno vlogo pri oblikovanju dramaturgije opernega dogajanja.
Partitura kar sama od sebe ponuja številne ikonične glasbene "točke", med katerimi gotovo izstopajo Gildina arija Caro nome, Vojvodova kancona La donna è mobile in kvartet Un dì, se ben rammentomi – Bella figlia dell'amore, medtem ko se tudi libreto v verzih Francesca Marie Piaveja kaže kot psihološko poglobljeno "branje" opernih oseb, ki jih v osnovi povezuje nepomirljiv trikotnik med razuzdanim Vojvodo Mantovanskim, grbastim dvornim norcem Rigolettom in njegovo hčerko Gildo, ki podleže ljubezenskim čarom nestanovitnega Vojvoda. Prekletstvo, ki ga nad Vojvodom in Rigolettom izreče grof Monterone, in na sploh "metafizika zla", ki jo je Verdi leta 1839 občutil na lastni koži po tragični izgubi svoje prve žene Margherite Barezzi ter dveh otrok Virginie in Icilia, se tako izkaže kot osrednji instrument tragičnosti opere. Omenjeno prekletstvo, ki ga nad Vojvodo in Rigolettom izreče grof Monterone, se tako kot idée fixe vpenja v samo hrbtenico odrskega dogajanja, kot je zapisal sam Verdi v svojem pismu libretistu Piaveju: "Prekletstvo, ki predstavlja osnovno temo, ima tudi moralni pomen. Nesrečni oče, ki se pritožuje nad izgubljeno častjo svoje hčere, prekolne norca (Rigoletta, op. a.), ki se posmehuje iz njega, in njegova kletev se uresniči s posebno silovitostjo …"
Z vidika glasbene reprezentacije omenjenega prekletstva se Verdi poslužuje reminiscenčnega motiva v obliki ponavljajočega se akorda, ki se v izvedbi trobente in pozavne pojavi že v prvih taktih opere, nato pa še večkrat in poslednjič v trenutku, ko Rigoletto z grozo najde svojo mrtvo hčerko Gildo. V tematskem smislu bi lahko rekli, da se v operi vzpostavlja konkurenčni dinamizem med različnimi tipi ljubezni (ali erosa) – Vojvodovo erotomanijo, Gildino altruistično "romantično" ljubeznijo in Rigolettovim očetovskim zaščitniškim erosom do hčerke. Prav ta dinamizem naposled splete nerešljiv gordijski vozel, kot se zrcali v zaporedju nesrečnih dogodkov, ki vodijo v tragičnost – vse do Gildinega žrtvovanja, da bi rešila življenje moškega, ki ga ljubi, pred maščevalno roko svojega očeta.
Da je Verdi z Rigolettom odprl povsem novo poglavje lastnega kompozicijskega dispozitiva, se kaže predvsem v dejstvu, da si opere ni zamislil kot dotlej ustaljenega številčnega zaporedja glasbenih točk (po načelu oštevilčene opere), temveč kot enovito in pregnantno glasbeno-dramatično strukturo, kar dokazujejo tudi številne ritmične prvine. Tako ni naključje, da Gildino arijo Caro nome, ki izpoveduje njeno ljubezen do lažnega študenta (zamaskiranega Vojvodo), spremlja isto ritmično gibanje kot Rigolettovo tožbo Larà, larà, s katero skuša dvorni norec prikriti svoj obup pred dvorjani, medtem ko išče sledi o ugrabljeni hčerki. Verdi je imel tako povsem prav, ko je v Rigolettu videl novo raven glasbenega gledališča, saj se nas ta še danes dotakne z melodično lepoto ter z globoko glasbeno-psihološko ekspresivnostjo.
