Ljudje posegamo v gozd, a je tudi moč gozda, da oblikuje ljudi, neizogibna, pravi Leja Jurišić o konceptualnih vzgibih, ki so pognali nastajanje predstave Rdeči gozd. V gozd si gremo celit rane, v gozdu rane nastanejo, tišina gozda ni nenasilna, glasnost sveta prav tako ne. Gozd je mističen, fantastičen, nevaren, divji, močan, povzdignjen, osamljen, idiličen, naraven, živalsko kraljestvo, prostor za odmik ali hrepenenje, tudi prostor izkoriščanja in uničenja. Gozd je kraj samote, prepletenosti, zdravljenja, regresije, vzvišenosti, spontane rasti in propadanja.
Poskus izstopa iz vsakdanjih realnosti kapitalizma in njegovih ideoloških ter materialnih katastrof in nato pričakovanje počitka v gozdu se izkaže za iluzijo: “Vsak lik, ki je poslan v gozd, ga ima za pomembno oviro. Kljub temu, da gozd ni nikoli premagan, mora lik še vedno potovati skozenj. Med porazom in uspehom je vedno gozd. Pravzaprav je gozd tisti, ki omogoča uspeh lika. V gozd liki vstopajo z malo ali nič znanja, ven pridejo pa samozavedajoči se.” Jurišićeva povzema Erico Spelman. Z Rdečim gozdom se sooči šest plesalk in plesalcev, koreografinj in koreografov: Gašper Kunšek, Veronika Valdes, Žigan Krajnčan, Anamaria Bagarić, Kristyna Šatjošova in Uška Centa. Nastaja omnibus soočanj z gozdom in rdečo, individualnih vstopanj vanju, ki s seboj nosijo kolektivnosti, kolektivnih akcij, ki zahtevajo močne individualiste, gozd je kompleksen, ves obup in gnus pa je treba dvigniti k soncu, treba ju je potencirati in obsijati, da bi se naslajanje nad katastrofo končno prekinilo. Zato v Rdeči gozd.
