V vsaki hiši obstaja prostor, ki je namenjen samemu sebi. Vanj odlagamo, kar ne potrebujemo več, a si tega še nismo pripravljeni priznati. Gre za prostor (pa naj bo to soba, predal ali zgolj škatla), v katerem puščamo spomine, ki jim ne zaupamo, da bodo zmogli ostati v naših glavah. Preveč krhki se zdijo. Večno neulovljivi, a tako pomembni. Kdo smo brez njih? In kdo z njimi?
Spomin je vedno last zgolj tistega, ki se spominja. Za druge ne obstaja, njega ustvarja. Spomin je aktiven, ni muzejski artefakt, temveč vzporedna realnost, h kateri se lahko vsakič znova vrnemo. Vendar pa je spomin hkrati tudi varljiv: ustvari svoj potek dogodkov, doda in poudari, odvzame in zabriše. Spomin je resničen, četudi ni v skladu z resničnostjo. Ne laže, a hkrati ni nujno, da govori resnico. Skriva se nekje med resničnostjo in zavajanjem. Posameznika privzdiguje in ponižuje, ekstreme eksponira, banalnosti izpušča. Spomin je epizoden, je fragmentaren, je nepopoln.
Spomin je razmetana soba, skozi katero se moramo prebiti, da pridemo do našega izvora, do samih sebe. Ker v vsaki hiši obstaja prostor, ki je namenjen samemu sebi.
Predstava je nastala v sklopu BiTeatra, programske sheme, ki mladim avtorjem omogoča prvo profesionalno avtorsko snovanje in raziskovanje znotraj širokega polja sodobne lutkovne umetnosti.
