Membrana.
Prostor zaznava.
Prisotnost.
Snov/nost.
Osmoza.
Pronicanja skozi polprepustne membrane.
Raziskovalne elaboracije formata site-specific, se lotijo z avtorskim pristopom, ki ga imenujejo "Pasenje". S prelivanjem pozornosti od notranjosti telesa do zunanjosti prostora, raziskujejo čutna stanja bivanja, skozi katera se razslojujejo in sestavljajo v mnogoterih kompozicijah prehajajočih form in različnih občutkov.
Iščejo vzajemnosti, snovne in oblikovne podobnosti, ter metamorfne stike telesno prostorskega in prostorsko telesnega.
Pasenje:
Pasenje se poglablja v odnos med prostorom in telesom, ne le prostorsko, temveč tudi izkušenjsko in imaginacijsko. Telo postane del prostora in prostor postane del telesa. Izraščata se drug iz drugega. Pasenje je stopanje po vidnem, prisluškujoč v drobovje nevidnega. Je bivanje v teksturah, zvokih, vibracijah, oblikah, občutkih, ki pronicajo iz telesnih struktur, ter iz prostora v katerem se telo nahaja. Je pozoren, a ne-linearen percepcijski polet, kjer iz že znanih petih čutov, nastaja šesti - in to je gib.
Telo kot prostor:
Telo, ki je očem vidno predvsem skozi svojo formo, se skozi dotik razkriva v popolnoma drugih dimenzijah. Je živ percepcijski dinamičen prostor, ki se skozi vse čute, kožo, organske strukture in živčni sistem napaja z zaznavami iz notranjega in zunanjega okolja. Le te se vanj pretapljajo in se ob dotiku dvigajo na površje. Tako kot fizični prostor, ima telo tudi svojo notranjo arhitekturno obliko, ki je prepojena z osebnimi vsebinami in organskimi procesi. Telo je prostor življenja, ki utripa v različnih teksturah, ritmih, oblikah, časovnostih in namenih.
Prostor kot telo:
Prvi stik s prostorom je vedno neznanka. Vanj vstopamo počasi, opazujoč občutke, ki pronicajo skozi formo. Gre za medsebojno udomačevanje prvin telesnega in fizičnega prostora, tako da se lahko vzajemno ogledujeta drug v drugem. Kako utelešati teksturo prostora na mestu srečanja z njo in opazovati, kdaj se oblikuje v bolj konkretno podobo in kdaj ostane na ravni abstraktne snovnosti; kako postati vmesnik med prostorom, ki nas obdaja, in prostorom v lastnem telesu.
Anja Bornšek je plesalka, pedagoginja, ustvarjalka in mojstrica metode Body-Mind Centering. Diplomirala je iz sodobnega plesa na Salzburški plesni akademiji SEAD, opravila certificiran študij somatske metode Body-Mind Centering in končala magistrski študij pedagogike sodobnega plesa na frankfurtski univerzi HfMDK. Poučuje pretežno skozi spekter izkustvene anatomije in somatike, svoje delo pa razvija z metodologijo izkustveno-gibalnih raziskav ter improvizacije. Poučuje na Akademiji za ples v Zagrebu, na magistrskem programu "pedagogika sodobnega plesa" na HfMDK v Frankfurtu, v Tanzhaus NRW v Düsseldorfu itd. Zadnjih pet let tudi razvija in poučuje format za publiko Physical Introduction, s katerim raziskuje način bolj zavestne povezave med telesnostjo in percepcijo ter s tem intimnejše relacije med umetniškim delom in gledalcem. V letu 2021 je prejela nagrado Ksenije Hribar v kategoriji perspektivna koreografinja.
Tina Valentan je diplomirala na amsterdamski Akademiji za ples in gledališče (SNDO). Njena koreografska specialiteta so solistični avtorski projekti (Ko luna raste, Kalipso, Točka osi). Plesno-performersko so jo najbolj zaznamovala sodelovanja s Snježano Premuš, z Milanom Tomášikom in Matejo Bučar ter enoletno burleskanje s skupino Feminalz. Ključni del njene redne psihofizične prakse je vezan na metodo Body-Mind Centering, ki ji med drugim ponuja vhod v nepredvidljive, maksimalno pozorne in večdimenzionalne odrske prezence. Stik z vzgojno-izobraževalnimi pobudami že vrsto let ohranja pri JSKD-ju kot regijska selektorica, v zadnjih dveh letih pa v okviru projekta SKUM. Je prejemnica Nagrade Ksenije Hribar 2017 za plesalko/performerko.
Barbara Kanc, plesalka, plesna pedagoginja, performerka, koreografinja in kofetarica. Plesno se je izobraževala na Umetniški gimnaziji za sodobni ples v Ljubljani, za tem pa diplomirala na Konzervatoriju za ples Trinity Laban v Londonu. Po končanem študiju je prejela nagrado Simone Michelle za izjemne dosežke v koreografiji v letih 2006/2007. Zadnja leta je na uprizoritvenem področju sodelovala s številnimi koreografinjami, koreografi in režiserji. Od leta 2004 deluje tudi na področju zgodovinskih plesov. Že dobro desetletje otroke in mladostnike poučuje ustvarjalni in sodobni ples ter z njimi ustvarja plesne predstave in miniature, ki jih predstavlja na plesnih revijah in plesnem tekmovanju Opus. V Lutkovnem gledališču Ljubljana trenutno vodi otroške plesne delavnice.
Slovar:
*PASENJE
je postopno razpiranje več-čutne prisotnosti, ki je hkrati usmerjena navznoter in navzven. Je širjenje percepcijskega prostora ob stiku z zaznavo. Je fina meja med odzivom in reakcijo. Je čuječnost v med-prostoru, razteg trenutka v katerem se snovi vzajemno ogledujejo ena v drugi. Pomemben aspekt Pasenja je odpiranje vrat trenutku praznine. Praznina je pravzaprav poseben prostor pred-imenovanja, je zatočišče vsega, globoka razredčenost pred vznikom. Biti v trenutku praznine pomeni ne iskati ničesar, ampak s potrpežljivostjo budno opazovati, kako se obronki nekega občutka jasnijo. Čutiti, česar ne vidiš, videti, kar čutiš.
Ravni: telo, prostor, telo - prostor, objekt - telo
Povezave: mehčanje, prezračevanje, micelij
*SNOV(NOST)
Trije vidiki zaznavanja (mikro ˗ makro ˗ snovnost telesa, snovnost prostora, snovnost arhitekturnega prostora) v obe smeri.
Natančen in senzibilen dotik, ali stik, v Pasenju posluša in skozi polprepustno membrano ustvarja in drži prostor snovi/nosti, ki se želi izraziti.
Snov/nosti s katerimi delamo: celica, kosti, vezivno tkivo, tekočine, živčni sistem / trdne snovi - kamen in les, vezivno tkivo ˗ zemlja, živi organizem ˗ rastline, voda, zrak
*MEMBRANA/E:
Vmesni prostor. Prostor prehajanja, izmenjave snovi. Stik. Dotik. (Česa se dotikam jaz, kaj se dotika mene; na blizu skozi taktilne dražljaje ali na daleč skozi zaznavanje vibracij/energije.). Vzpostavljanje cirkulatornega sistema med notranjim in zunanjim.
Prostor prehajanja:
• v telesu (celična membrana, koža)
• v prostoru (bližnjem prostoru telesa, ki ga snovnost telesa ustvarja)
• v širšem, arhitekturnem prostoru (membrane prostora, predmetov)
Prostor membrane je krožen, polkrožen. Dinamičen, ne pasiven. Prehod čez membrano je dogodek.