Ko se starogrški mit z Olimpa in skalnatih vrhov Kavkaza preseli med »navadne ljudi« Maribora.
Prometej je delovni naslov za uprizoritev, ki nastaja izpod peresa dramaturga in dramatika Milana Ramšaka Markovića, dolgoletnega sodelavca enega najinventivnejših slovenskih režiserjev Sebastijana Horvata. Avtorski tandem je septembra 2022 v Narodnem gledališču v Bitoli v Severni Makedoniji uprizoril prvo avtorsko mitsko različico grškega mita o Medeji z naslovom Moje ime je Medeja. Njun mariborski Prometej pa bo predstavljal, kot pravi avtor, »novo priložnost za pogled na klasične mite skozi optiko današnjega trenutka. Tako se bo skozi prepoznavi avtorski okvir transcendentalno, mitsko in tragično soočilo s profanim, materialističnim in dokumentarnim – in to ne zaradi pogoste teze, da dandanes ni več prostora za ‘velike’ pripovedi ali da v gledališču ni mesta za ‘navadne’ ljudi, temveč zato, da pokažemo, da sta ta dva svetova od nekdaj bila med seboj neločljivo povezana.«
Zgodba Milana Ramšaka Markovića govori o Vidu, petintridesetletnem uličarju, ki se je znašel v Mariboru po pobegu iz Avstrije, kjer je živel zadnja leta in se verjetno ukvarjal z malim kriminalom. Je opazovalec. Ni nihilist, je pa osvobojen misli, da bo kdaj bolje. Ne uživa v splošnem razdejanju, ki ga vidi okoli sebe, a si pred njim tudi ne zatiska oči. Tako kot Prometej vidi stvari, ki se bodo zgodile, vendar mu za razliko od mitskega Titana ni treba ničesar dati ljudem – njegova žrtev ni razumljiva ne njemu ne bogovom. Vid na ulici sreča moškega, ki je prepričan, da je Vid njegov sin, ki je izginil pred dvajsetimi leti. Vid mu poskuša razložiti, da to ni on, a ko mu ne uspe, privoli, da bo starcu, zmedenemu možakarju, dovolil, da vanj projicira svojo zgodbo. Nekaj časa uživa v življenju pri starcu, všeč mu je, da se lahko zvečer nekam vrne – rad ima udobje civiliziranega življenja, hrano, čista oblačila in toplo posteljo –, podnevi pa ne neha tavati po ulicah. Tako spoznavati mesto, ki je tako zelo podobno mestecu, kjer je odraščal. Maribor, ki pogosto ostane skrit tudi ljudem, ki v njem živijo, se Vidu odpre v vsem svojem blišču in bedi.
Režiser Sebastijan Horvat, ki se v svojih režijah odprto in z ostro kritiko loteva družbenih tem, bo zasnoval gledališko upodobitev novodobnega Prometeja, vidca, ki se ne zaveda svoje »božanskosti«, pač pa pusti, da ga ljudje ali prostori vodijo skozi čas, ki mu je odmerjen. Gledamo zadnji dan in zadnjo noč Vida, ki potuje od točke do točke – kot v nekem »gledališkem »roadmovie-ju« ali »človeškem pasijonu« –, se srečuje z ljudi in se ne izmika dogodkom; vstopa nasproti vsemu, kar se znajde pred njegovimi očmi, kot bi sledil nekemu notranjemu gonu, porivu. Božje se ne razkriva več od zgoraj (iz nebes ali z Olimpa), pač pa skozi robne prostore mesta, v katerem se znajde, in skozi ljudi, ki jih sreča, »božje« prihaja od tam, kjer ga nihče ne pričakuje. Vid svojega (u)vida v prihodnost, ki grškemu Prometeju prinesel odrešitev, ne priznava, upira se mu, kot da bi hotel nase prevzeti zapisano usodo. Prometej – Don Kihot – Jezus. Prometej kot revolucionar, ki ne popušča in vztraja kot Beckettov Molloy. Don Kihot kot vitez iz nekega drugega časa, ki je dežen posmeha in prezira. Jezus kot »nihče«, ki skuša spremeniti simbolni red tega sveta.
