Po duetu Forma interrogativa izpred dveh desetletij je predstava Preludiji in fuge druga skupna predstava Mateje Rebolj in Magdalene Reiter. Nastala je kot dialog med dvema zrelima plesalkama in koreografinjama, njuno performativno in osebno zgodovino ter glasbo Johanna Sebastiana Bacha. Sedem izbranih preludijev in fug iz zbirke Dobro uglašeni klavir ustvarja strukturo za raziskovanje emotivnih dimenzij, zgrajenih skozi ritem, harmonijo, arhitekturo teles, kontrapunkt.
Kompozicije v bachovi zbirki so postavljene v parih preludijev in fug. Ti pari tako v glasbi kot tudi v odrski zasnovi predstave kot duetu dveh enakovrednih avtoric niso namenjeni unificiranju. Plesne strukture v predstavi izvirajo iz ideje kontrapunktičnosti, vendar ne sledijo vedno in neposredno glasbenim strukturam Bacha. Gibalni in performativni jezik je grajen na principu polifonije in kontrapunkta, katerega dialoški partner sta tako glasba kot tišina, prisotnost Drugega in čas.
Aspekt performativnega časa sovpada s konceptom časa, ki je vpisan tudi v bachove skladbe. Preludij je uvod, razprtje nove teme, fuga pa je razvoj, nadgradnja, polifonija, ki je hkrati razvoj teme iz preludija. Tako se ti dve glasbeni formi medsebojno dopolnjujeta, lahko pa sta tudi metaforični preslikavi zgodovinskega ali življenjskega ciklusa.
Vsako telo, še posebej naglašeno pa žensko telo, je prostor, kjer se spopadajo in prepletajo osebne izkušnje, kultura, družba, kolektivni in zasebni spomin. Sopostavitev dveh plesalk v dveh starostnih obdobjih tematsko naslavlja vprašanje telesa, zaznamovanega s časom. Življenjski motivi se skozi tok časa in vsakokratno singularnost razvijajo, nadgrajujejo, a vsa telesa nazadnje preigravajo iste teme.