Črna komedija.
Ob Thomasu Bernhardu in Elfriede Jelinek je Werner Schwab gotovo eden najradikalnejših kritikov avstrijske družbe kot tudi družbe nasploh. V avstrijsko in kasneje tudi v mednarodno gledališko krajino je zarezal z neverjetno ostrino. Werner Schwab je dobesedno z golimi rokami (tako kot njegova Marička v Predsednicah) segel naravnost v smrdljivo kloako človeške primitivnosti in izvlekel na plano vso banalnost in bizarnost človeškega blata. Kot »otrok nižjega sloja«, ki je odraščal sam z materjo (hišnico in čistilko), brez očeta (saj je zakon takoj po njegovem rojstvu razpadel), je seveda od blizu spoznal vso bedo in tudi sanje ljudi s »socialnega dna«. In prav o tem govori njegova »ljudska igra« v treh prizorih. V Predsednicah Schwab skozi duhovite in iskrive dialoge dveh upokojenih čistilk Erne in Grete ter še »aktivne« Maričke mojstrsko razgrinja banalno in na krščanskih stereotipih temelječo plat družbe. Popreproščena banalnost, primitivizem in tudi brutalnost Erne in Grete na eni strani in »idiotska« naivnost verske fanatičarke Maričke kulminirajo v njihovih erotičnih in sentimentalnih sanjarijah, da bi avtor pred očmi malomeščanske publike brez olepševanj razgrnil vso bizarnost ljudi, ki jih na eni strani omejuje klišejski in togi katolicizem, na drugi pa globoko zakoreninjeni nacizem. Predsednice so brez dvoma kot naročeno besedilo za naš čas in naše igralke.
Za direktorja in umetniškega vodjo Jureta Novaka so Schwabove Predsednice prva uprizoritev, ki jo je režiral v Prešernovem gledališču. »Predsednice so črna, skoraj groteskna komična drama. Tri zrele ženske z robov družbe odprejo večna vprašanja: kam nas vodi soočenje s čedalje kompleksnejšim svetom, ki nas obkroža, kam se zatekamo v uteho, o čem sanjarimo, medtem ko stvarstvo drvi naprej? V zgodbi protagonistke s sočnim Schwabovim jezikom presegajo lastne meje in fantazije in že od nastanka navdušujejo in škandalizirajo gledalce po vsem svetu. Erna, Greta in Marička nas bodo popeljale v (čarobne) svetove (zavrte) seksualnosti in (osnovnih) (človeških) potreb. Igralsko izjemno zahtevne vloge bodo članicam našega ansambla v izziv, nadejam pa se, da bomo skupaj odgrnili krinke vsakdana in se zazrli v lastne globine, v vsej njihovi mesenosti in organskosti,« je strnil svoje misli o besedilu režiser Jure Novak.
