Gledališče spomina.
V avtorskem projektu Pravljice našega otroštva se ekipa ustvarjalcev uprizoritve pod vodstvom režiserja Jerneja Lorencija sprašuje o vlogi pravljic v osebnem življenju, o arhetipskem pomenu pravljic otroštva in tudi o vlogi pravljic v kolektivnem nezavednem. Režiser Jernej Lorenci skupaj z igralci prodre v korenine njihovega otroštva in skupaj z njimi ponovno »podoživi« stanja in emocije, ki so jih doživljali ob pripovedovanju pravljic. Ali kot je zapisal režiser sam: »Vrnili se bomo v naše otroštvo. S pomočjo pravljic, ki so nam jih pripovedovali, bomo obnovili čas, ko smo se čutili popolnoma varne, popolnoma cele, zlite z drugim, pripovedovalcem, in s seboj. Skušali bomo natančno rekonstruirati točno določene pripovedi, točno določene večere, osebe-pripovedovalce, prostore, svetlobo, vonje, glasove, občutke. Tudi mi, ki smo starši ali pa to nismo, smo pripovedovalci pravljic. Tudi naše večere bomo skušali rekonstruirati. So pa nekateri pripovedovalci iz našega otroštva že mrtvi. Kar sta v pravljici Nekoč in Večno, sta v življenju rojstvo in smrt. ›Življenje je noseče s smrtjo,‹ pravi Emile Cioran. Skušali bomo preplesti krožni čas pravljic in linearni čas življenja ter se trudili, da bodo naši mrtvi oživeli. Ker pravljica je izstop iz časa, je nad časom in je za vse čase. In vsa leta. Torej: hvalnica pravljici, hvalnica domišljiji, sprejetje smrti.«
