Drugi ne obstaja.
Psihoanaliza ne deluje.
Svet je nor.
Prikazuje se v obliki humanoidno okuženega svetlobnega parka Katedrale, robota in dveh mladenk a cappella gledališča.
Bose pastirice po nebu plešejo, ker je to edini način. Tišina, osvobojena pričakovanja, nežno ždi za drevesi Kina Šiška. Skodelice kave brezskrbno kadijo v katedrali bele džamije zato, da se ena odkotali. Na morskem dnu dve tiho poslušata novice. Nepomembnež hitro zdrsne v neskončnost, da se nauči plesti. Ker so bile luči preglasne, nezemljani veličastno izginejo v črno svetlobo. Nora roža.
Na prijazno prošnjo robota Attitude se zelena in oranžna vrečka utapljata med publiko. Predstava nežno pleše v tvoji glavi, ker nihče drug ne. Ker je vroče, dva glasova lepo objemata tvoj vrat. Snopi svetlobe te na-ključ-no dražijo po hrbtu glave, da bi te zapeljali. Svetleča mreža žrtvuje svoje življenje na robu sveta, da bi začutila nekaj večjega. Moj um presenetljivo izgine nekje sredi odra in vsi so tako zelo zaskrbljeni. Mrzla meglica zlahka zagori pred tvojimi očmi, da bi bila slišana.
Ali ni to tisto, kar nenehno počnemo? Pletemo si zgodbo o tem, kdo smo. Trudimo se, da je ta zgodba trdna, vseobsegajoča, brez lukenj in napak. Toda kaj ostane, ko razpletemo te zgodbe, te niti? Kaj ostane, ko nehamo plesti svoja življenja po najnovejši modi?