Sanjski muzikal.
Glasbena predstava nas popelje v poetični svet sanj in igrivih nočnih iluzij, ki se zgodijo »speči« štiričlanski družini pod taktirko nagajive (polne) Lune.
Uprizoritev s čarobnim petjem in plesom razpira paradoks, ki nam ga sanje vsako noč ponujajo: saj ko zaspimo, se v sanjah pravzaprav zbudimo. Sanje so nenavadna budnost, prostor igre, v katerem logika in zakonitosti dnevne budnosti ne veljajo. In tako se v predstavi Polna luna nastopajoča družina in z njo gledalci »zbudijo« v drugačni resničnosti, v drugačnem prostoru od tistega, v katerega so vstopili, da bi »zaspali«.
Novo besedilo Nebojše Pop-Tasića, ki ga je uglasbila Polona Janežič, je večinoma izpisano v obliki zabavnih songov. Z glasbo, petjem, plesom in barvito scenografijo in kostumografijo ustvarjalci na kratkočasen način ponazorijo igrivo logiko sanj ter navadno spalnico spremenijo v slikovit prostor sanjskih čudežev, ki jih pričara igriva Luna.
Vsaka stvar, vsak objekt v sanjah lahko oživi, saj ga oživljamo mi sami. Naše ustvarjalno dojemanje in odnos do njih jim vdihneta življenje. Sanje so zato igriva analiza, komentar in poezija življenja hkrati. So prostor človeškega duha, ki je, paradoksalno, veliko večji od prostora, ki smo ga zmožni zaznati v budnosti. Lahko bi rekli, da so sanje pravljični svet, ki živi v nas.
