Policaji

Absurdno smešna in neverjetna upodobitev človeške neumnosti, pohlepa, borbe za oblast in političnega oportunizma. Poljski dramatik, prozaist, avtor stripov in satirik Sławomir Mrožek (1930–2013) je znan predvsem po svoji pretanjeni parodiji in stiliziranem jeziku. V svojem pisanju je raziskoval odtujenost, zlorabo oblasti, podrejenost in omejevanje človekove svobode v totalitarnem sistemu. Pogosto je uporabljal nadrealistični humor in groteskne situacije, da bi razkril napačno prepričanje in mišljenje svojih junakov. Dramska besedila, večinoma enodejanke, in kratke zgodbe, napisane med letoma 1958 in 1963, pred odhodom v tujino, so mu prinesle svetovno slavo. Z njimi je nagovarjal tako širok krog publike, da so se med ljudmi prijele fraze naravnost od Mrožka, Mrožek sam si ne bi tega izmislil, da bi opisali situacije iz resničnega življenja. Mrožkova upodobitev sveta je postala sinonim za vsakodnevne absurdne situacije, ki so bile del življenja na Poljskem.

Igra Policaji (Policjanci, 1958) je napisana v stilu dramatike absurda in govori o izjemni učinkovitosti policije, ki je zatrla vsako nestrinjanje z oblastjo, kar je povzročilo, da v državi ni niti enega zapornika ali upornika več. Zaradi tega se funkcija in posledično obstoj policajev znajdeta v nevarnosti. Policaji so prisiljeni sami ustvariti nasprotnike oblasti, ker brez njih ne morejo obstajati. Situacija postane popolnoma absurdna, ko eden od policijskih uslužbencev dobi nalogo, da se izdaja za provokatorja in nasprotnika oblasti, zadnji jetnik, ki je dolgih deset let trpel policijska mučenja in zaslišanja, pa popolnoma spremeni svoja prepričanja in postane generalov adjutant.

Igra smeši moč institucij, smeši povzdigovanje države, ki temelji na pripravljenosti ljudi, da brez razmisleka in kritične distance prevzamejo dodeljene socialne vloge. Razgalja politični oportunizem, ki omogoča obstoj vladajočega sistema, željo po udobju, ki je močnejša od želje po izpolnitvi in uresničitvi lastne osebnosti. Igro lahko razumemo tudi kot upodobitev intelektualne manipulacije realnosti, kjer žrtvujejo šibkejše v korist tistih, ki vedo, kako se v dani situaciji okoristiti. Policaje lahko razumemo kot prispodobo totalitarnega sistema, hkrati pa Mrožek opozarja, da posameznik ni le žrtev kulturne dediščine, ki ga določa, da sprejme utopične slogane dobesedno, temveč to stori po lastni volji, lahko tudi zaradi lastnih koristi.

V državah tedanjega vzhodnega bloka je Mrožek veljal za disidenta in antirežimskega avtorja, v državah Zahodne Evrope pa so ga uvrščali med dramatike absurda, s čimer se Mrožek ni popolnoma strinjal. Zanimal ga je posameznik, ujet v mrežo socialnih odnosov. Ni ga zanimala absurdnost sveta, marveč je poudarjal potrebo po zdravi pameti, ki jo uničuje zlagani racionalizem. V nasprotju s predstavniki dramatike absurda je v svojih dramah opozarjal na brezvestno izkoriščanje človekove naravne želje po redu in logiki v osebnih in družbenih odnosih. V svojih delih je vztrajno iskal logiko in pravičnost v medčloveških odnosih in se istočasno dobro zavedal, da tega nikoli ne bo našel. Njegova dramatika ne prikazuje zgodovinske preteklosti, temveč ustvarja postutopično podobo sveta, kjer bodo besede ustrezale realnosti, ko bodo imeli moralni standardi absolutno vrednost.