Ustvarjalcev sto let po nastanku Pohujšanja ne vznemirja več Cankarjeva družbena satira oziroma kritika, saj je ob globalizaciji (tudi) šentflorjanščine vse manj razlik med protagonisti. V ospredje zato postavljajo aktualno negotovost, zmuzljivost oziroma razcepljenost identitete posameznika, iz katere šentflorjaščina pravzaprav izvira. Omenjeno zagato posameznika najbolj razločno izpostavijo v dialogu Petra z domnevno pravo siroto iz doline šentflorjanske, tokrat postavljenem v podobi njegovega notranjega samogovora pred ogledalom, ki ga nazadnje v besu nemoči samouničujoče z lastno glavo razbije. Konsekventno jo nadaljujejo in dodatno podkrepijo še z znamenitim Zlodejevim samogovorom na začetku zaključnega dela, v katerem ta razočarano prizna, kako ga je šentflorjanski svet prehudičil. Negotovost in nezadoščenost posameznika pa je drastično razvidna tudi iz erotičnih prizorov, ki so praviloma videti kot mučno uresničenje od znotraj kipeče in neobvladane nagonske spolnosti in ki prinašajo le trpke občutke slabe vesti, nezadoščenosti in muk.
(odlomek iz kritike: Slavko Pezdir, Delo, 29. 5. 2004)
