Če bi danes izbirali najčednejši kraj na Slovenskem, bi dolina šentflorjanska zagotovo zasedla eno izmed prvih mest. Bogaboječi Šentflorjanci vedo, da dober sloves seže v deveto vas, slab pa v deveto deželo. Ko se v njihovo dolino spuste tujci, domačini strnejo vrste in se postavijo v bran spodobnosti. Eden izmed prišlekov je namreč nebodigatreba – umetnik, ki pride v spremstvu poželjive Jacinte in ekscentričnega Konkordata.
Čeprav so duri v dolini šentflorjanski trdno zapahnjene, ima tudi tu noč svojo moč. Umetnik najde pot v sleherno izbo. Iz popotne malhe izvleče na plan skrivnost, ki bi lahko očrnila neomadeževani sloves doline. Pred petindvajsetimi leti so Šentflorjanci pod vrbo našli dete; sirota je bila sad grešnega prešuštva. Dete so poimenovali Peter, ga položili v košaro in splavili po reki. Nihče ne ve, kdo sta bila grešnika, ampak ko uzrejo umetnika Petra, vsak posebej sprevidi, da kri ni voda. Za molk ga darežljivo poplačajo z zlatom. Konkordat, ki je hudič v človeški podobi, pa si obeta drugačen dobiček. Umetnik (ta se za Petra le izdaja, v resnici pa ni sirota, ampak razbojnik Krištof Kobar) mu je bil obljubil brezmadežne duše Šentflorjancev. A med njimi, ki zdaj vsi po vrsti hlastno jedo Petru z roke in Jacinti s slastjo poljubljajo noge, ni niti ene čiste duše. Zlodej posumi, da iz te moke ne bo kruha. Takrat pa se od nekod pritepe še prava sirota – Peter. Krištof z Jacinto za las ubeži jezi Šentflorjancev, ki se potem znesejo nad Petrom in ga naženejo v svet. Hudič pa v sili muhe žre.
Ivan Cankar, čigar stoletnico smrti obeležujemo leta 2018, je v Zgodbah iz doline šentflorjanske preroško zapisal: »Tudi ti ne boš pozabila name, lepa dolina šentflorjanska. Lahko se užaljena odvrneš od mene, lahko me ostaviš samega ob cesti, popotnika; jaz pa ležem v travo in se smejem in čakam, ker vem, da se povrneš. Zakaj jaz sem v tebi in ti si v meni.«
Iz gledališkega lista
Bistveno sporočilo besedila je že v samem naslovu. Gre za pohujšanje, torej za nekaj, kar gre na slabše. Pohujšanje je Cankarjeva umetnost, ki »kvari« šentflorjansko dolino – slovensko domovino, ki se ponaša s svojo čednostjo. Že v uvodnem govoru Župan označi umetnika in umetnost kot grešnost. Umetnika uvrsti v skupino tatov, razbojnikov in drugih postopačev ter brez zadržkov doda: »Umetnost je zakrpana suknja nečistosti in drugih nadlog.« ... Že na začetku sta umetnik in umetnost izpostavljena kot nekaj nepotrebnega, celo škodljivega za družbo. Vendar se ta »verbalni pohod« s tem ne konča. Župan nadaljuje v militantnem slogu in poziva, naj zastražijo okope, nabrusijo bridke sablje in kot ščit pred tujci, umetniki in vsemi, ki v dolini niso zaželeni, sezidajo visok zid. Županova parodirana retorika iz Pohujšanja v dolini šenflorjanski je žal resnična dikcija marsikaterega voditelja v sodobnem svetu, v katerem se dejansko zidajo zidovi in postavljajo žice, da bi se ohranila »čednost«. Danes bi bil tudi sam Cankar presenečen nad uresničenjem svojih preroških besed, ki jih je zapisal na začetku 20. stoletja (natančneje – leta 1907), besed, ki jasno orišejo svet na začetku 21. stoletja. To, kar je nekoč bila šaljiva parodija, je danes brutalna realnost ...
(Žanina Mirčevska: Delirij umetnika)
