Poskus rekonstrukcije.
Kaj lahko povemo o uvrstitvi projekta Pohorski bataljon v repertoar? Da je vojna v zadnjih desetletjih spet postala redna spremljevalka naših življenj, za zdaj predvsem v obliki neposrednih prenosov po televiziji. Eksplicitnih prizorov groze in uničenja smo se kar nekako navadili.
S tem projektom se Lorenci vrača k motivu demoničnega zla vojne in človekovega trpljenja v vojni. Uprizoritev je v izhodišču oslonil na zgodbo poslednjih dni Pohorskega bataljona (tudi) z ambicijo gledališkega preizpraševanja mehanizmov in posledic strašne uničevalne vojne, ki ta hip divja v Evropi, v naši neposredni bližini.
8. januarja 1943 je okoli 2000 pripadnikov okupatorske vojske obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Spopad se je začel malo pred poldnevom. V srditi poslednji bitki, ki je trajala dve uri in pol, je bilo ubitih 69 borcev, poslednjega pa so okupatorji ranjenega ujeli in usmrtili kot talca. Lorenci pravi: »A pravzaprav sploh ne gre zanj, za Pohorski bataljon. Gre za ekstremno izkušnjo v ekstremnih okoliščinah: strah, lakota, mraz, smrad, trupla, odtrgani udje, gnijoča telesa, žeja; ni kuhinje, ni stranišča, ni postelje, ni televizije, interneta, telefona, jogurta in brezglutenskega burgerja. Ni ničesar, kar je zame (za nas) povsem samoumevno. Vsakdanje, neprevprašljivo. Pa vendar sodim(o). Sodimo ves čas. Četudi nimamo ekstremnih izkušenj v ekstremnih okoliščinah. Od kod mi (nam) torej pravica, da sodim(o)? Je morda nujno potrebno vsaj to, da si zares skušam(o) predstavljati takšne izkušnje in takšne okoliščine? Ali da neham(o) soditi kar tja povprek? Je morda čas, da obmolčim(o)?«
V uprizoritvi so uporabljeni odlomki iz Polde Bibič: Spominjarije, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011; France Filipič: Pohorski bataljon, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1979; Curzio Malaparte: Kaputt, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2012; Pisma na smrt obsojenih, Franček Saje (ur.), Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1959; Jelka Šporin Šarh: Kronika družine Šarh, Maribor, Ruše: Sophiacall, 2017; Stanislav Terčak: Ukradeni otroci, Ljubljana: Borec, 1973; Jožica Veble-Hodnik: Preživela sem taborišče smrti, Ljubljana: Borec, 1975; Tone Vrabl: Boleče zgodbe ljudi, med 2. svetovno vojno izgnanih iz Savinjske doline, Žalec: DIS, Območna organizacija, 2010; Franc Zalaznik-Leon: Dolga in težka pot: 1941-1945, Maribor: Obzorja, 1963 in Marjan Žnidarič: Do pekla in nazaj: nacistična okupacija in narodnoosvobodilno boj v Mariboru 1941-1945, Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1997.
