Epopeja po romanu Frana Saleškega Finžgarja.
Pod svobodnim soncem Frana Saleškega Finžgarja je veliki slovenski zgodovinski roman in ena naših temeljnih literarnih umetnin, ne samo zaradi močne narodnobuditeljske vrednosti, temveč tudi vrhunske romaneskne razkošnosti, ki je pred pol stoletja pritegnila celo Hollywood k ideji o snemanju filmskega spektakla. Ideja žal (še?) ni bila realizirana, je pa Povest davnih dedov, kot je avtor delo podnaslovil, doživela različne literarne priredbe, priredbe za gledališče in radio, nedavno tudi upodobitev v stripu Damijana Stepančiča in Gorana Vojnovića. Mojstrovina, ki združuje epopejo o preboju Slovanov na Balkan z romantično ljubezensko zgodbo med Iztokom in Ireno, je Gorana Vojnovića navdihnila tudi k pisanju izvirnega odrskega besedila – sodobne interpretacije mita z upoštevanjem zgodovinskih in političnih izkušenj od časa nastanka romana do današnjih dni.
V spopadu velikega, mogočnega, čarobnega, osvajalskega in okrutnega Bizanca na eni strani ter malih, bojevitih, svobode željnih barbarov na drugi, nastane osupljiv izmišljeni svet, v katerem se odvija miselna igra prepoznavanja demonov lastnega časa in v katerem se odpirajo zelo zanimiva in še kako aktualna vprašanja. Kdo so danes barbari? Kje je danes Bizanc? Smo mi barbari na obrobju mogočnega cesarstva ali smo Bizantinci, ki Bizanc varujejo pred vdirajočimi barbari? In kako je z našo svobodo? Živimo danes pod svobodnim soncem ali ne?
Tako kot je branje Finžgarja še vedno lahko razburljivo in privlačno, bo razburljiva in privlačna, če ne že kar spektakularna, tudi gledališka predstava. Čeprav literarna zgodovina označuje Pod svobodnim soncem kot mladinski roman, sta roman in Vojnovićeva avtorska interpretacija tako kompleksna in sporočilna, da nagovarjata širok spekter gledalcev.
Vsa vprašanja, ki si jih je zastavljal Finžgar, so še vedno aktualna, a so odgovori nanje bolj zapleteni, pogosto nedoločni in celo dvoumni, saj je v današnjem svetu nejasno že to, kdo je Bizantinec in kdo barbar.
Goran Vojnović
