Palimpsestni solo, ki ga plesalec Daniel Conant izvede v dveh »nonšalantnih zamahih«, je šprint skozi enciklopedijo plesnega vitalizma. Ironično delo o »plesu, ki ne laže« iz preprostega razloga, ker nima zveze niti z resnico niti z resničnostjo. Plesno veselje, ki ga svet sooči z dejstvom, da ne more biti z Marsa, temveč je vedno nekje od tu.
Nemški koreograf Moritz Ostruschnjak je sprva po zidovih zgradb v nemških mestih slikal grafite in se uril v breakdancu, nato pa začel ustvarjati sodobnoplesne predstave. Solo Plesne inštrukcije (Ne bo večno tako), ki ga odpleše Daniel Conant in je dinamično razdeljen v tri dele, deluje kakor koreografska konstrukcija, plesni zid, stvarnost, ki si jo umetnik pripravi, da bi jo lahko pografitiral. Plesne inštrukcije so nekakšna serija prepoznavnih in zelo eklektičnih plesnih referenc (od folklornih oblik do sodobnih interferenc s t. i. plesnim konceptualizmom) in njihovih sledi, ki iz palimpsestnih plasti izstopajo s svojimi različnimi kontekstualnimi pomeni, skupna pa jim je manifestacija plesnega vitalizma. Ostruschnjak na to eklektično telo Plesnih inštrukcij, ki ga kostum in črnina gledališke dvorane odevata v nemško zastavo, lepi vizualne komentarje britanskega vizualnega umetnika Davida Shringleyja ter tako na tisto, kar sebe praviloma razume kot izključen kinetični tekst, lepi komentarje s katerimi se pomenska »nedolžnost« telesa razblinja. Med drugo svetovno vojno je pri liberalnem delu Berlinčanov krožila krilatica: »Žurajmo, dokler je vojna, ko bo prišla osvoboditev, bomo najebali!« V desetletjih po drugi svetovni vojni, je zgodovinopisje tudi del nemške sodobnoplesne javnosti, ki je v tridesetih in štiridesetih letih sodelovala pri ustvarjanju plesne umetnosti tretjega rajha, poklicala na odgovornost. Nobena plesna umetnost niti plesna kultura nista brez političnih ali ideoloških implikacij, prav zaradi tega Moritz Ostruschnjak ustvari učinkovit in kratek koreografski grafit, ki ples pokliče na sodobni zagovor. Morda velja omeniti, da se stiki sodobnega plesa z umetnostjo grafitov, ki so ponavadi v ožjem sorodstvu z različnimi kulturami uličnih plesov, v zadnjih desetletjih množijo, med vidnejšimi predstavniki tovrstnih umetniških interferenc pa sta nedvomno južnoafriški umetnik Robin Rhode in brazilski koreograf Bruno Beltrão. Plesne inštrukcije v Ljubljani niso prvič. Solo je junija 2021, leto po premieri, gostoval v Cankarjevem domu v programu Summer ReCollection (v produkciji mednarodne mreže Aerowaves Europe in s podporo lokalnega partnerja En-Knap), vendar si ga je lahko takrat zaradi omejitev ob pandemiji ogledalo le omejeno število gledalcev.
Moritz Ostruschnjak je študiral na akademiji Iwanson International v Münchnu in se izpopolnjeval na šoli Mauricea Béjarta v švicarski Lozani. Od leta 2013 je dejaven kot samostojni koreograf. V zadnjih nekaj letih je ustvaril vrsto odmevnih predstav: Unstern (2018), Autoplay (2019) in solistično predstavo Plesne inštrukcije (2020), ki si jo je kuratorska ekipa CoFestivala ogledala na nemški plesni platformi 2022 v Berlinu.