Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela.
Italijanski marksistični filozof in politik Antonio Gramsci (1891–1937) predstavlja eno najpomembnejših figur moderne politične misli. Kot prodoren mislec o zgodovinskih, literarnih in zlasti družbenih problemih je pomembno prispeval k razvoju italijanskega intelektualnega življenja svojega časa ter k zavesti o pomenu lastne kulturne tradicije. Zagovarjal je humanistično vizijo marksizma, ki ga je imenoval »filozofija prakse«, ter ga poskušal udejanjati tudi kot politični voditelj. Njegova intelektualna misel je razvejena in še vedno aktualna. Pisal je filozofske, sociološke, zgodovinske in lingvistične spise, kot novinar in urednik pa je deloval pri najpomembnejših socialističnih italijanskih časopisih, kot so bili Avanti!, Il Grido del popolo in L'ordine nouvo, ki je deloval pod njegovim geslom: »Govoriti resnico je revolucionarno.« Kot humanistični mislec se je ukvarjal s politično teorijo, v okvirih katere je neutrudljivo razmišljal o možnostih družbenega napredka in o vzpostavitvi enakopravne demokratične družbe. Oblikoval je koncept kulturne hegemonije, ki je zanj predstavljala družbeno vsebino države: »Večinski družbeni razred mora zagotoviti vodenje v družbi, ki podpira vladanje v državi. Zagotoviti si mora tudi intelektualno in moralno vodilno vlogo, in to je podlaga za rešitev vsega človeštva izpod vsakega zatiranja in izkoriščanja.« Pri tem sta za Gramscija kot filozofa in politika ključni izobrazba ter zavedanje osebne odgovornosti na polju družbenega. Kulturna hegemonija je še zlasti pomembna v času, ko so ogrožene demokratične vrednote in je njihov ključni branik vzpostavitev dejavne civilne družbe.
Spregovoriti o Antoniu Gramsciju danes pomeni govoriti o humanizmu, o viziji boljšega sveta za vse, o vzpostavitvi pravičnosti in ne nazadnje o politiki, ki dela za ljudi. Ideja, ki jo je predstavljal Gramsci kot intelektualec in vodja Italijanske komunistične partije, je ideja skupnosti, ki z jasnim in odločnim javnim delovanjem onemogoča fašistične politike. Gramscijeva misel je intelektualno ostra in dejavna. Večino svojega obširnega opusa Zaporniških zvezkov je napisal v težkih razmerah političnega zaporništva. Poleg tega je zapustil tudi obsežno korespondenco Pisem iz ječe, ki so dokument pokončnosti in človeške moči v skrajnih razmerah zaporniškega življenja.
Uprizoritev je avtorski projekt, ki iz Gramscijevih teoretskih del in življenjskih trenutkov črpa ključne premise za refleksijo današnjega zgodovinskega trenutka. Soočenje z Gramscijevo mislijo ni vedno enostavno, saj gre za erudita, ki »filozofijo prakse« dojema kot celovit projekt in se mu ni pripravljen odpovedati niti za ceno prostosti. Soočenje s konformizmom, dezorientiranostjo in neangažiranostjo, ki se je tako globoko zalezla v pore sodobne družbe, pa pred nas postavlja žgoča vprašanja. Smo še zmožni konstruktivnega delovanja kot skupnost, kakšne so naše naloge kot posameznikov v družbi, kakšen je lahko vpliv sodobne civilne družbe na politiko? Belgijska politična teoretičarka Chantal Mouffe kot pomemben del civilne družbe izpostavlja prav gledališče, ki mora zastavljati relevantna vprašanja o času. Znašli smo se na prelomnici: se dovolj zavedamo kriznih situacij, da smo se pripravljeni kot posamezniki zavzeti za skupno stvar? Ali smo torej pripravljeni prevzeti svoj del odgovornosti za družbo?
