Trpko komična drama srečanj, ujetih v eno popolnoma pijano noč.
Ivan Viripajev (1974), eden najprodornejših sodobnih ruskih dramatikov, je igro Pijani napisal po naročilu Düsseldorfer Schauspielhaus, kjer so jo leta 2014 tudi krstno uprizorili (sam pa zanjo pravi, da je njegova najboljša drama). Viripajev kreativni svet nastaja nekje med svetovoma Quentina Tarantina in Andreja Tarkovskega, kjer trčijo črni humor, okrutnost, duhovnost, misticizem in metafizična liričnost. Kot predstavnik nove, družbeno kritične generacije Viripajev svoje dramske like v Pijanih kot »boter kozmične mafije« pripravi do tega, da v stanju alkoholne omame posežejo po transcendenci – ali vsaj nekam v smeri proti uvidu nekega življenjskega bistva in smisla. Sodobni Evropejec namreč brez, da se ga »nažre na mrtvo«, ne more dojeti ali uvideti, da je do vratu pogreznjen v laži, prevare, komplekse, izpraznjenost, depresije, egoizem in žalost, predvsem pa ne ve več, kaj bi sploh naredil s svojim življenjem. Gonja za denarjem je njegova edina realnost, ki pa mu v zameno ne prinaša ničesar. »Moja generacija čisto nič resničnega ne čuti. Nič. Samo adrenalin pa seks, samo kariera pa alkohol. /…/ Izgubili smo stik, stik z najbolj važnim, s tistim, iz česar izviramo, s tistim, brez česar se ne da živeti, izgubili smo stik z realnostjo,« pravi Max v Pijanih.
Evropejec, na katerega se besedilo na nekaj mestih neposredno obrača, v sebi skriva strah in negotovost pred jutrišnjim dnem, pretvarja se, da ima trda tla pod nogami, in šele v alkoholni omami počasi priznava, da nima pojma, kaj naj bi sploh bilo Tisto, za kar bi se splačalo živeti. Ker se Tistih nekaj stvari ne da kupiti, naročiti ali plačati. Jasno pokaže, da se ne more niti soočiti niti sprijazniti z mrtvimi bližnjimi, izgubljenimi ljubeznimi, posušenimi odnosi, s svojimi (ali tujimi) aferami, kaj šele z boleznimi, bolečinami in smrtjo. Če bi dramskim osebam Pijanih (direktorju filmskega festivala, fotomodelu, bančniku, menedžerju, pravkar poročenemu paru, prostitutki in še sedmim drugim prisotnim) odvzeli motiv pijanosti, bi dobili skupino absurdnežev, čudakov, norcev, ki tavajo po nekem nočnem mestu na stari celini. Brez pijanosti bi bili kot izgubljena Ladja norcev (Narrenschiff) iz renesančne domišljijske pokrajine, ki bi jo zasedla novodobna »posadka domišljijskih junakov na velikem simbolnem potovanju, ki jim sicer ni prineslo premoženja, ampak podobo njihove usode ali resnice,« kot je zapisal Foucault v Zgodovini norosti.
A če je res »in vino veritas«, potem se z vinom – kot posrednikom – pride v bližino tistega, ki ve (lahko imenovanega tudi Bog ali bistvo resničnosti). In če je vino simbol Kristusove krvi, sta Bog in vino neločljivo povezana? Kakorkoli, pri Viripajevu je Bog tako blizu kot pravkar popito vino. Tako rekoč tukaj, čeprav ga ne vidimo. Ampak čisto mogoče je seveda tudi, da je po Viripajevu t. i. »mafijski šef« oziroma Bog samo še beseda. Kot Ljubezen. Ker v začetku je bila (samo) Beseda. In vse, kar je od življenja še ostalo, so besede. Absurdne. Ponavljajoče. Take, ki smo jih že nekje slišali. Kot tisti stavek prostitutke Rose, vzet iz nekega iranskega filma: »Nihče ne more od mene zahtevati več, kot lahko ponudim, zato zaprite gobec, gospod sodnik.«
Mariborsko uprizoritev, kjer si Viripajev skozi štirinajst oseb postavlja vprašanja o ljubezni, Bogu in lažeh, bo režiral mlad madžarski režiser in igralec Attila Vidnyánszky ml., ki je na madžarske odre postavil nekaj odmevnih gledaliških uprizoritev.
