Pijani

V tej drami Ivana Viripajeva, enega najzanimivejših sodobnih ruskih dramatikov, so vsi liki pijani. Pijanstvo je tukaj koncept, metafora in stanje. Kajti opiti od alkohola so pravzaprav pijani – zmedeni, nerazsodni, izgubljeni – v duhu. Pri tem je Viripajev inventivno združil metafizično dramo s komedijo, pogosto tudi z absurdno, ter religijo z ironijo, pri čemer ga nekateri kritiki imenujejo "stik Tarkovskega in Tarantina". "Treba je videti cilje in naloge, ki si jih postavljamo, in to je vse," bo rekel eden likov Pijanih, toda prav v tem je bistvo. Za štirinajst oseb, ki tavajo po (vele)mestnih prizoriščih tega teksta, se zdi, kot da ne vedo, kam gredo, njihove poteze pa so pogosto bizarne in prenagljene. Humor, ki jim olajšuje obstoj, je oster in neizprosen, s preobrati, s pogojenimi, nenadnimi izjavami ljubezni, s priznavanjem nezvestobe, z nenadnimi srečanji in razhodi ... Ko pa gre za alkohol(izem), ne gre izključiti niti dobesednosti, Pijani opozarjajo tudi na ta družbeni problem. V režiji Vita Tauferja, slovenskega režiserja z veliko gledališkimi izkušnjami, domačega tudi na hrvaških odrih, se nam Pijani kažejo kot stvaritev, ki pričara elektrificirano kolektivno igro, ki je vsa v živčnem gibanju in v strastni logoreji, prepirljiva in telesna, kjer so reke besed in vrtinci pijanstev odraz tistega, kar smo skrili v nezavedno, vase ...