Drama.
Po kraljevskih kronikah W. Shakespeara, motivih drame O. Kemeida Five Kings: Zgodovina našega propada in analizah Ekkeharta Krippendorffa, Marilyn French ter Gašperja Jakovca.
Dramaturginja in režiserka Livija Pandur je v slovenskem in mednarodnem gledališkem prostoru ustvarila zavidljiv gledališki opus. Kot dramaturginja je soustvarila celotni opus Tomaža Pandurja, v zadnjih letih se intenzivno posveča režiji, na slovenske odre je postavila Brezmadežno/Immaculata (Drama SNG Maribor, 2016), ki sta jo načrtovala s Tomažem Pandurjem, na novo postavila balet Simfonija otožnih pesmi (SNG Opera in balet Ljubljana, 2017), Penelopiada (SNG Drama Ljubljana, 2022).
Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije temelji na dveh tetralogijah ali oktalogiji kraljevskih kronik Williama Shakespeara (Rihard II., Henrik IV., Henrik V., Henrik VI. in Rihard III.), ki ob preizpraševanju legitimnosti oblasti in tedanje politične teologije pokriva eno od najbrutalnejših obdobij angleške zgodovine, veliko srednjeveško krizo (1290–1440), stoletno vojno s Francijo (1327–1477), kar kulminira v državljanski vojni, t. i. »vojni rož« (1455–1485), ki se konča s porazom Riharda III. in z vzpostavitvijo dinastije Tudorjev ter posledično elizabetinske dobe. Srednjeveška materialna in duhovna kriza se zrcali v psihopatologiji petih kraljev, zgoščenih v samostojno predstavo, razdeljeno na pet dejanj: Rihard II. ali blodnje o veličini; Henrik IV. ali paranoja ohranjanja oblasti; Henrik V. ali nacionalizem, ki deluje kot priročnik za uspešno imperialno vojno; Henrik VI. ali katatonija in Rihard III. ali genocid. S pomočjo sodobnih politoloških, feminističnih in literarnozgodovinskih teorij se razkrijejo psihološki profili oblastnikov, ki zaradi tedanje praktično absolutne oblasti neizbežno trpijo za izgubo človečnosti. Dramaturški lok kraljev poteka po dveh oseh: tisti, ki izgubljajo oblast, se vse bolj zavedajo svoje človečnosti, tisti pa, ki oblast pridobivajo, se spreminjajo zgolj v njeno brezčutno funkcijo. Zato protagonisti tega mehanizma, ki pravzaprav ne delujejo, ampak dejanja le delegirajo drugim, v razbitem ogledalu zaman iščejo lastni obraz. Ko Shakespearove kronike, ki jih je A. W. Schlegel prepoznal kot specifične politične priročnike in »za vse čase veljavne primere političnega svetovnega razvoja«, postavimo kot serijo prenosa oblasti, se »veliki fevdalni mehanizem zgodovine« (Kott) izkaže kompleksnejši, kot se zdi na prvi pogled. Pet kraljev sprašuje, ali in na kakšen način Shakespearovi psihološki modeli oblastnikov delujejo danes in do kakšne mere se sodobne politične prakse zrcalijo že v zatohlih dvorih krvolitja Henrikov in Rihardov.
