Pesem za Laro je gledališko-glasbeni izlet v globočine ruske duše, v samo srčiko strastno tragične ljubezenske zgodbe, ki je v šestdesetih navdihnila Hollywood in po kateri še danes posegajo bralci: Doktor Živago! Boris Pasternak, avtor tega kultnega romana, je ljubezenski trikotnik umeril po lastni življenjski izkušnji razpetosti med ženo in ljubico, umeščeni v turbulenten čas revolucije. Larina pesem je ženski pogled na hrepenenje, poezijo in domoljubje. Je hvalnica umetnosti, pogumu in - srčnosti!
Lara Jankovič, igralka in šansonjerka, ki je za svoje igralske kreacije na gledaliških odrih in filmskem platnu prejela številna priznanja, se je s prepletanjem glasbe in igre uspešno ukvarjala že v predstavi Kot jaz, kjer je poustvarila zgodbo Edith Piaf, v Kabaretu zlatih let Marka Vezoviška in glasbeni monodrami Roka Vilčnika Sirup sreče. Larinemu bogatemu raziskovanju različnih glasbenih tradicij pa je mogoče prisluhniti tudi na treh zgoščenkah: Kako diši svoboda, kakšne barve je mir?, Na kožo zapisane zgodbe, Pred vami stojim gola.
Navdih za gledališko-glasbeno predstavo Pesem za Laro je Lara Janković našla kar v svojem imenu oziroma v Larini pesmi (Somewhere, My Love), zaslužni za popularizacijo glasbenega motiva, ki ga je Maurice Jarre skomponiral za film Doktor Živago. Firbčno brskanje po zgodovini jo je pripeljalo do romaneskne osebne izpovedi »prave« Lare, Olge Ivinske, ki je z enim najvidnejših predstavnikov ruske književnosti, Borisom Pasternakom, ljubimkala dolgih štirinajst let. V knjigi Leta s Pasternakom natančno popiše vse težave, s katerimi se je kot Pasternakova osebna tajnica in intimna prijateljica soočala: od zapora in gulaga, revščine in zasmehovanja, pa vse do zastraševanj in groženj, ki jih je doživel Pasternak po prejemu Nobelove nagrade, ko so ga oblasti iz piadestala ruskega idola ponižale v izdajalca. Čeprav se zdi, da se je Olga zmogla zadovoljiti z okruški ljubezni, življenjem v senci in večnimi obljubami o ločitvi, iz njene zgodbe mezi bolečina, ki postavlja pod vprašaj žrtvovanje v imenu ljubezni. Ali v imenu umetnosti.
Predstava je tudi prava glasbena poslastica, ki postreže z bogato zgodovino ruskih pesmi, prevedenih v slovenščino: Črne oči, Žerjavi, Ko se nad Moskvo večeri, Ob koncu le še par besed in mnoge druge. Prav tako so v predstavo subtilno vtkani tenkočutni verzi mojstra poezije, Borisa Pasternaka.