Pes, pizda in peder

Pes, pizda in peder je dramski prvenec Gregorja Fona. Avtor nam predstavi srečanje treh starih prijateljev, ki so v tistih letih, ko so že izgubili iluzije v zvezi z življenjem in ga tudi že precej zavozili, a so še na točki, ko bi vseeno lahko obstajal kanček upanja za prihodnost. Njihovo srečanje bi se lahko izteklo samo v hujšega jutranjega mačka, a se izkaže, da so njihova življenja prepletena bolj, kot bi si želeli. V lokalu, ki je tako zelo izoliran od zunanjega sveta, da mobilni telefoni ne lovijo signala, ali kjer je »kot v riti od zamorca«, kakor se izrazi eden od junakov, se odvije spopad treh ljudi, treh različnih pogledov na življenje, ki jim je skupno zgolj to, da nimajo nič skupnega. Vsi pa nam zrcalijo izpraznjenost medčloveških odnosov in površinskost sveta, v katerem živimo.

Pod površino njihovega dialoškega stampeda, ki je nabit s cinizmom, ironijo in zabavnimi anekdotami in ki je zaradi vedno večjih količin alkohola vedno bolj brutalen in neusmiljen, se da zaslutiti, da je njihovo prijateljstvo že davno mrtvo, če je sploh kdaj obstajalo. Vonj tega razpadajočega trupla sikne to noč na plano in zastrupi zrak, ki ga dihajo, ter izniči zadnje ostanke prijateljstva in človeškega dostojanstva, ki so ga morda še premogli. In tudi jutro ne bo prineslo odrešitve. Besedilo Pes, pizda in peder je bilo nominirano za Grumovo nagrado na 38. Tednu slovenske drame 2008.

Pes, pizda in peder (Eva Mahkovic, gledališki list):
Gostobesedni dramski prvenec Gregorja Fona Pes, pizda in peder, ki je bil na 38. Tednu slovenske drame nominiran za Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo leta 2008, bi lahko bil itinerar prepite noči. Posamezne etape – čas, ko se razveže jezik; čas, ko jezik izgubi zavore; čas, ko nekdo postane tarča; čas, ko se travmira; čas, ko postanemo filozofi; čas, ko se napol v dremežu posluša dolgočasne zgodbe; čas, ko nekdo prestopi mejo (razmejujejo jih bežeče ure in število praznih steklenic) – se nizajo verjetno in realistično, tekst je pretkan s temami vsakodnevnih puhlosti, najljubši obliki govora sta emocionalno ekstremistični obujanje spominov in izražanje nestrpnosti. S svojstvenim jezikovnim humorjem zaznamovano besedilo, katerega dogajanje je v celoti umeščeno v ždeče pasivni interjer nekega povprečnega pajzlja, se žanrsko približuje konverzacijski drami: trojica nekdanjih prijateljev iz soseske, med katerimi so se vezi skozi leta razumljivo razrahljale, je v skoraj nenehnem dialogu, ki je formalno in vsebinsko prepoznaven po svoji vsakdanjosti: nemalokrat pomensko napol prazno sestavljanko na površini tvori klobčič šal in štorij, ki se med seboj prekrivajo, nadzidavajo in prepletajo, tako da osrednja nit govora – spet kot v resničnem življenju – neredko ostaja skrita. Med Vladom, Dragom in Darkom se skozi nočno popivanje ponovno vzpostavljajo stari vzorci, eden od ključnih pojmov tega reuniona je nenehno preigravanje moči. Znotraj trojke je dva na enega pač najbolj naravno stanje, čeprav se pari zaveznikov lahko poljubno menjavajo – dokler se ne izkaže, da je v sedanjosti edina možna igra pravzaprav ena na ena na ena. Kontrastni element je četrti, ženski lik, ki nekoliko ukrivi prevladujoči realizem dramskega besedila in s svojo zgodbo izostri še en motiv Psa, pizde in pedra, kot tudi življenja samega – naključje, ki na koncu tako nerazdružljivo poveže usode vseh vpletenih.