Karen in Martin prideta na večerjo k Liz in Franku. Vsi štirje so kolegi iz študentskih dni, z medicinske fakultete, vsi so stari 41 let. Prva dva sta se ravno vrnila z vojnega področja v Afriki, kjer sta šest let delala v zelo težkih pogojih, zdaj pa sta morala tamkajšnjo bolnišnico zaradi naraščajoče nevarnosti državljanske vojne zapustiti. Druga dva sta bila ta leta doma, zaslužila sta veliko denarja, imata hišo in otroka. Ves večer se njihovi pogovori vrtijo okrog morale in odgovornosti, okrog nevednosti in nemoči; ter okrog sirote, za katero sta oba para,vsak na svoj način, skrbela, zdaj pa sta jo Karen in Martin pustila samo v Afriki, ko sta zbežala. Para hitro ugotovita, da za dejanja drugega nimata veliko razumevanja in še manj besed. Konflikt se zaostri; v obupanem poskusu, da bi spet našla nekakšno bližino med njimi, Liz »uprizori« namišljen pogovor med Peggy Pickit, gumijasto punčko njune hčere, in leseno figurico, darilom njene afriške vrstnice, ki jo v daljni domovini čaka negotova usoda.
Tragikomično dramo Peggy Pickit vidi boga v obraz (2010) je priznani nemški dramatik Roland Schimmelpfennig prispeval za Afriško trilogijo, dramski projekt različnih (evropskih, afriških in severnoameriških) avtorjev, režiserjev in igralcev, ki tematizira zapletene odnose med Afriko in Zahodom. Schimmelpfennig v teh odnosih, ki so, kakor pravi sam, prekruti in prekomplicirani, da bi jih lahko transformirali v dramsko umetnost, išče človeka. Gledališče je namreč najboljše prav v tem, da dá teoriji in delovanju globalnih ekonomskih struktur ime in človeški obraz. Tokrat sta to obraza dveh deklic, ki ju vidimo samo skozi oči štirih odraslih zahodnjakov in skozi njuni igrački.
