Parquet Ball je naslov najnovejšega plesnega dela Mateje Bučar. Bolj kot le siceršnje nakazovanje vsebine, bistva predstave, njene skrivne poante in implikacije je naslov tukaj vse, ali kot zapoveduje sloviti latinski pregovor, nomen est omen. Parquet Ball nas sicer v prvi vrsti asociira na elaborirane dvoranske plese, bale, vrhunce družabnega življenja plesa v meščanski družbi: mogoče si predstavljamo, kako po razkošnih dvoranah krožijo pari v večernih oblekah, kako se ob slokih silhuetah v frakih vrti 'muslin' ... Vendar tej živopisni asociaciji nasproti stoji stroga dobesednost naslova Parquet Ball: krogla, narejena iz parketa, parketna žoga. V srcu predstave Mateje Bučar je dobesedna materializacija naslova, okrogel predmet, narejen iz parketa, ki se v svoji asociativni nemosti, avtoreferencialnosti in tavtološkosti, spiritus movens – ponovno dobesedno, ki se nekoliko uncannily, ob izmenjujoči se prisotnosti plesnega telesa, giblje po prostoru.
Bolj kot dialog se med plesalko in žogo dogaja svojevrstna vzporednost, dogajanje brez dramatičnega loka intencionalne interakcije dveh akterk. Namesto tega v prostoru najdemo dve telesi, dve zasebni entiteti, ki izvajata ena od druge razmeroma neodvisno koreografijo ter ustvarjata dva momenta, ki ju opredeljuje izrazita materialnost gibanja in zvoka. Plesalka in krogla delujeta kot dve dinamični enoti, ki v materialni razliki med seboj uravnavata in merita svoje gibanje. Podobno, kot se zgodi pri naslovu, njuno gibanje navdaja podobna ambivalenca med bolj ali manj namernimi aluzijami na plesno tradicijo in izrazito reduktivnostjo koreografskih momentov, ki so zvedeni na anatomsko kvaliteto giba, njegovo funkcionalnost in fizičnost. Ta dvojnost preveva celotno dogajanje predstave: kljub pogostim reminiscencam na poteze klasičnega baleta, presenetljivo opaznejšim v točkah, ki jih izvaja žoga, se pa vendarle ples dogaja kot študija lastne elementarnosti. Tako tudi baletni čevlji ene izmed plesalk služijo za ojačevanje materialnih aspektov giba, kot je trk enega topega predmeta ob drugega in surov, elementaren zvok, ki to spremlja. Refleksijo radikalne materialnosti predstava izrecno zgosti v sekvencah, v katerih se v plesu znajdeta dve parketni žogi: po tem trenutku ni več dvoma, vse nastopajoče so le material, ki točkovno zadeva drug material in zarisuje določeno arhe-shemo teles plesnega gibanja.
Seciranje gibov v njihovi elementarnosti, členjenje plesnega giba na njegove anatomske praelemente v ostrem odklonu od asociativne linije dvoranskega plesa na parketu ali pa baleta orisuje določeno problematiko funkcionalnosti telesa in načinov, kako jo ples kultivira. Parquet Ball je v svoji oddaljenosti od parquet ball-a zgodba o plesu, ples o plesu kot fenomenologiji giba in prostora. Pri tem številni momenti sklicevanja na modernizem niso naključni: predstava je del obeleževanja stote obletnice izida prve številke revija Maska, pelje nas torej v dvajseta leta 20. stoletja, čas Bauhausa in drugih modernih prelomnic, ki v različnih momentih predstave še kako najdejo svoj poklon. Ne nazadnje, predstavo v gibanje spravi parketna žoga, vase zaprti samoreferencialen objekt, ki istočasno povzema tako premišljevanje (plesnega, koreografskega) medija samega (tako ključno za siceršnjo prakso Bučarjeve) kot materializacijo samega prostora, prostor sam pa kot material umetniškega ustvarjanja. In kot sicer pri delu Mateje Bučar niti tukaj ne gre enostavno za sklep o tem, da je medij sporočilo: prej bi lahko njeno materialno shemo plesa v Parquet Ball razumeli kot iskanje tiste najbolj obče pragovorice telesa, ki je temelj univerzalnosti plesa, a hkrati vedno že povod in motivacija za njegove mnogotere kode.
Avtor besedila: Vladimir Vidmar
