Drama.
Zaskrbljena in negotova študentka Carol obišče profesorja Johna, da bi se z njim pogovorila o tem, zakaj ji je spodletelo pri njegovem predmetu. Pogovor se nerodno zasuče, ko profesor v razglabljanju o svojih filozofskih stališčih in osebnih težavah izreče določene misli, ki jih moč razumeti na različne načine. Poleg tega se iz sprva brezčutne, vzvišene avtoritete prelevi v nemara pretirano empatičnega mentorja. Ob naslednjem srečanju ga mnogo bolj samozavestna študentka obtoži spolnega nadlegovanja. In po še več njenih obtožbah, ki jih podpira skupina aktivistov, profesor izgubi možnosti za pridobitev naziva in njegova kariera se začne podirati. On je prepričan, da ni storil ničesar narobe. Ona se počuti prizadeto in zahteva odškodnino.
Oleanna je ena najslavnejših in največkrat uprizarjanih iger sodobnega ameriškega dramatika, pisca in režiserja Davida Mameta. V intelektualno kompleksni in tehnično dovršeni mojstrovini izpred #metoo obdobja raziskuje odnos med študenti in profesorji, moč avtoritete, definicijo spolnega nadlegovanja, destruktivnost napačne komunikacije in pretirane politične korektnosti. Naslov igre, vzet iz ljudske pesmi, se nanaša na vizijo izogibanja družbenopolitičnim problemom iz 19. stoletja. Mamet je svojo igro priredil v film (1994) z enakim naslovom in enakim izzivom gledalcu: dve resnici – na katerokoli stran se postaviš, si v zmoti.
Ali govorimo o spolnem nasilju profesorja ali o narcistični motnji študentke, ki zaradi slabe ocene želi uničiti položaj avtoritete? Osebno transformacijo brez dvoma doživita oba lika, vprašanje pa je, ali jo bosta prenesla. Mamet razpira pomembna vprašanja in nastavlja zrcalo humanosti, razpravlja o osebnih mejah človeka in nas postavlja na stopnice odnosov do tujcev ali celo naših najbližjih – kaj povzročijo naša dejanja, kakšne posledice nosijo –, kar na koncu rezultira v eno samo vprašanje: kakšen človek sem in kakšen hočem biti?
Tina Resman
Kaj lahko ugotovimo iz Oleanne? Vsak nekaj drugega. Jaz sem uvidel, da vem, da nič ne vem. Da je življenje barvito, da ni črno-belo, da je med tema skrajnostma tisoč in ena realnost, da so vsa bitja in njihova hrepenenja samosvoja.
Radoš Bolčina
