André je človek, ki ga preganjajo z vseh strani, zato se odloči, da tega ne bo več prenašal. Najprej mu neko dekle – »pomočnica«, ki je sploh ne potrebuje – ukrade najljubšo uro. Potem mu hči Anne, spletkarka, ki jo preveč skrbi, poskuša odvzeti stanovanje, prečudovito stanovanje, v katerem živi več kot trideset let in v katerem je še povsem sposoben živeti. Hči Elise, tista, ki jo ima pravzaprav rad … Kje je? Nikoli ga ne obišče. Annin mož – ali ljubimec – Pierre, s katerim se seli v London – ali ostaja v Parizu – Andréju grozi z nasiljem, če ne bo sodeloval, za povrh pa tujci nenehno prihajajo v Andréjevo stanovanje in mu govorijo, da so njegovi prijatelji in družina, mu pojasnjujejo, da ne živi več v svojem stanovanju. Ne glede na to, koliko je star, André ve, da je močen človek, človek z avtoriteto, in našel bo način, kako to potrditi. Sploh pa je še vedno vsega zmožen … Kajne?! Saj nima Alzheimerjeve bolezni, kajne?
Besedilo s specifičnim dramskim jezikom provocira z žanrsko neopredeljivostjo, ki jo avtor slogovno uvršča od psihološkega trilerja preko melodrame do tragikomedije, pri tem pa duhovito in s humorjem razstavlja dogajalni prostor in čas. Občinstvo se znajde v strukturni zmedi, katera od različic dogajanja v ponavljajoči se dramski strukturi z absurdnimi zdrsi je tista prava. Zellerja odlikujeta preprostost in kontemplativnost: kdo je lastnik resnice? Tisti, katerih perspektiva je navidezno racionalna in urejena, ali tisti oziroma oče, ki živi v spremenjeni resničnosti, čigar okolje s sebičnimi »resnicami« omejuje prostor prestrašeni eksistenci pozabe spomina. To pri vsakomur vzbuja strah, v katerem se zrcali naš lastni jaz.
Drama Oče je tretji del Zellerjeve trilogije, ki smo jo uprizorili v Kamernem teatru 55. Hkrati je to Zellerjevo najbolj nagrajevano delo, avtorja pa je britanski Guardian razglasil za »najvznemirljivejšega dramatika našega časa«.