2018 slavimo Cankarjevo leto. Decembra 2018 bo namreč minilo 100 let od smrti našega največjega pisatelja in dramatika. Ob tej priložnosti so v Prešernovem gledališču Kranj pripravili izvirno dramatizacijo Cankarjevih črtic, kratkih novel in socialno angažiranih besedil iz leta 1914. Avtorski projekt Ob zori so zaupali enemu najbolj nadarjenih gledaliških režiserjev najmlajše generacije Žigi Divjaku. Ekipa ustvarjalcev se bo podala na popotovanje v svet Cankarjevih črtic, kot so Spomladanska noč, Šivilja, Ob zori, Križev pot, Mimi, Iz predmestja, Nezadovoljnost, Profesor Kosirnik in druge, ki jih zaznamujejo različne teme: socialna neenakost in stiska, prepad med revnimi in bogatimi, neobčutljivost privilegiranih ter beda in obup tistih, ki živijo v vsakodnevnem pomanjkanju.
Ob zori za svojo osnovo jemlje hrepenenje po nečem boljšem, bolj resničnem, bolj niansiranem, bolj smiselnem življenju, ki preveva izbrane Cankarjeve zgodbe. Štirinajstletna deklica, ki dela od sedmih do sedmih, sanjari o gozdu in rumeno pečenih tortah, šivilja, ki preživlja svoja onemogla starša, ob svojem ljubljenem sanja o tem, kako bo nekoč šivala zavese za njun skupni dom, gospa, ki kadi in pripoveduje, sanja o tem, da nekoč ne bo več utrujena, sestradani fantič sanja o velikem mestu in velikih knjigah in o tem, da bo nekoč imel vsaj toliko, da bo dovolj, da želodec utihne, utrujeni upornik sanja o tem, da nekje obstaja pravica … Vsaka izmed zgodb vsebuje trenutek, ko se zdi, da je vse mogoče, trenutek, ko jutranja zora obeta nekaj boljšega, neko svetlo prihodnost, trenutek, ko, četudi so vkopani v blato, lahko letijo. Ali jutranja zora lahko osvetli kaj več kot razrito blatno izbo, ko posveti v vsakdan ljudi, ki so na družbenem robu? Lahko pokaže več kot neizbežno realnost in ujetost tega dne, ki traja in traja in se širi tudi na druge dni, tudi stoletja, tudi do danes? Telesa se menjajo, usode ostajajo enake.
Danes smo še vedno ujeti v enake socialne krivice in družbeno neenakost. Sebično kopičenje bogastva določenih ljudi na račun drugih se nam zdi povsem sprejemljivo, celo revščina mnogih, pa čeprav velikega števila ljudi na tem planetu, se nam zdi smiselna posledica tega, da so gospodarskopolitične razmere v svetu zapletene in na splošno nenaklonjene socialno šibkim, ne glede na razvitost posameznih držav. Sodobnemu posamezniku se v svetu motivov Cankarjevih črtic odkrivajo perspektive, ki so časovno oddaljene, pa vendar prepredene s številnimi vzporednicami, zlasti z vzporednicami s sedanjostjo.
V tem smislu se Cankarjevi svetovi zdijo vizionarski. Vso bedo predmestnega življenja na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ki jo je v svojih črticah tako doživeto slikal naš literarni velikan, bistveno zaznamujeta prav posameznikova usodna determiniranost in nezmožnost pobega. Svet Cankarjevih junakov, ki so v nekakšnem začaranem krogu, ujeti med idejami in resničnostjo, med upanjem in bedo, med tistim, kar je prav, in tistim, kar se izplača, je bližje svetu današnjega izpraznjenega posameznika, kot bi si to želeli. Sodobni človek namreč odgovorov na bivanjska vprašanja najraje sploh ne išče več, kot da bi že vnaprej vedel, da v nepravičnosti, revščini in izkoriščanju ne more najti smisla oziroma da družba, v kateri obstajajo taka neskladja, smiselnih odgovorov sploh ne more ponuditi.
