Belgijski multidisciplinarni umetnik Jan Fabre (1958) je tako doma v Belgiji kot na tujem ena najprovokativnejših, pa tudi najvplivnejših osebnosti na sodobnem mednarodnem umetniškem prizorišču. S svojim ateljejem, laboratorijem in gledališčem trdno zasidran v domačem Antwerpnu je odločilno sooblikoval številna umetnostna področja, od likovne umetnosti do performativnih praks, plesnih in gledaliških zvrsti po vsem svetu. Pri nas že od osemdesetih let prejšnjega stoletja gostuje s svojimi odmevnimi predstavami, imel je tudi več razstav. Z uprizoritvijo monodrame Nočni pisec se bo v Sloveniji prvič predstavil kot avtor in režiser.
Znano je, da Jan Fabre marsikatero gledališko besedilo napiše posebej za določenega igralca. Za svojo prvo gledališko uprizoritev v slovenskem jeziku je izbral veliki oder in prvaka igralskega ansambla ljubljanske Drame Marka Mandića.
V monodramo je vključil zapise iz svojih Nočnih dnevnikov (v slovenščini so izšli njegovi Nočni zapisi 1978‒1984, Mb 2012) in odlomke iz različnih dramskih besedil. Osredotočajo se na podobe nezadržnega prepletanja umetnosti in življenja, na strast in ustvarjalnost, na užitek in bolečino. V prvem delu gre za formiranje mladega umetnika, potem pa se sicer vseskozi intimni in osebni zapisi prelijejo v širše razmišljanje o svobodi in mejah človeške izkušnje in angažmaja. Po Fabru umetnost presega polje estetskega in idejnega, je veliko več in veliko manj od tega. Po eni strani sega v sfero božanskega, po drugi pa v vsako celico lastnega telesa. Umetnost je vseprežemajoča, zanjo daješ kri, navzoča je v solzah in potu, v vsaki snovi, ki jo telo izrablja v svojem naporu. Zato umetnik ves čas živi na robu, njegova »sveča gori na obeh koncih,« kot ga svari okolica. Na njegovo vročično lakomnost, na drznost in strahove, na napore, muke in strast Fabre gleda tudi s svojevrstnim humorjem na lastni račun. Obenem si brez pomislekov vzame svobodo, da ustvari svojo osebno vero: »Raziskovanje in osvobajanje telesa je sveta dolžnost. V gledališču in vizualni umetnosti. Moj katekizem: Umetnost je oče, Lepota je sin in Svoboda je duh.«
Nočni pisec je po krstni uprizoritvi (Troubleyn, Antwerpen, 2016), doživel prvo izvedbo na tujih odrskih deskah leta 2019 ob 100-letnici sanktpeterburškega Bolšoj teatra. V Fabrovi režiji so nastale še italijanska, francoska, srbska in litvanska uprizoritev, slovenski pa sledi hrvaška v Dubrovniku. Nočni pisec je sestavljen iz enajstih dnevniških razdelkov, osmih razdelkov z odlomki iz njegovih gledaliških besedil. Prvi dnevniški zapis v knjigi Nočni zapisi, nastal 7. februarja 1978 v Antwerpnu in uporabljen v predstavi Nočni pisec, se glasi: »Lepota: vudu, ki telo zdravi ali zastruplja.« Zadnji odlomek v uprizoritvi in Fabrovih dnevnikih, zapisan 31. decembra 1991 v Antwerpnu: »Vsa resnična lepota je okorna.« Dnevniški odlomki so razdeljeni po temah: O lepoti in pisanju, O Emilu, O družini, O spanju in nespečnosti, O New Yorku, O igralcih in igri, O avtoportretih, samopodobi in številnih živalih, O krvi, O umetnosti in telesnih tekočinah, O vojni in sovražniku in O telesu. V Nočnega pisca so uvrščeni odlomki iz naslednjih Fabrovih gledaliških besedil: Reinkarnacija boga (1976), Jaz sem napaka (1988), Vladar izgube (1994), Telesce, telesce na steni (1996), Kralj plagiatorstva (1998), Jaz sem kri (2001), Zgodovina solz (2005) in Droge so me obdržale pri življenju (2012) – slednje je nastalo v okviru festivala EPK v Mariboru in bilo tam tudi premierno uprizorjeno.
