Osnova za uprizoritev sta dve kratki zgodbi tržaškega pisatelja Vladimirja Bartola, ki na pisateljev svojski, introspektno-objektivni način obravnavata dinamike poslovno-privatnih odnosov. Čeprav v prvem planu gledamo frivolne ljubezenske intrige, predstava razgrinja resnejše in kompleksnejše teme ter se ob tem poigrava z različnimi uprizoritvenimi žanri (od burleske, do romantične komedije in vesterna), potujitvami in uprizoritvami konfliktnih notranjih svetov likov.
Al Araf je zid, ki v Koranu ločuje dobro od slabega, tako kot njegove vsebine kažejo, kot piše avtorica dramatizacije Simona Hamer, »na pisateljevo afiniteto do umetniškega konglomerata mističnosti, filozofije in zgodovine«. Eksotični namig naslova pa je značilni element Bartolove poetike, ki je nekaj let kasneje dosegla vrh z romanom Alamut.
Novela je nastala v času, ko se je avtor ukvarjal s političnimi in osebnimi dvomi, ki so vezani na predvojno napetost in vzpone diktatur v Evropi, a tudi na konec ljubezenske zgodbe z igralko tržaškega gledališča Nado Gabrijelčič. Skoraj komična, lahkotna podoba uprizoritve govori o nemoči protagonistov, a ima zelo aktualen predznak v odnosu do današnjih razmer in zmedenosti sodobnega človeka, ki je za vsako ceno suženj uspešnega imidža.
