Po trilogiji Ivana Mraka Stari Rimljan, Sinovi starega Rimljana, Razsulo Rimljanovine.
Saga o razsulu družine kot prilika o razpadu moralnih in etičnih vrednot.
Dramatika pisatelja, igralca in režiserja Ivana Mraka (1906–1986) velja za spregledano, neuprizarjano in neupravičeno marginalizirano, četudi je sam Mrak vse življenje zavestno vztrajal na tej prisilni »margini«. V ljubljanski Drami so, recimo, njegovo dramo nazadnje uprizorili leta 1970 (Mirabeau).
Mrakovo gledališče v času njegovega življenja trilogije Rimljanovina ni uprizorilo v celoti. Starega Rimljana je premierno izvedlo leta 1939, Sinove starega Rimljana leta 1941, kmalu po tem (leta 1942) pa so Mraku prepovedali gledališko dejavnost, ker se ni vključil v fašistični sindikat. Zadnji del trilogije, Razsulo Rimljanovine, ki ga je dokončal leta 1945 in je v tiskani obliki izšel šele leta 1974, pa doslej še ni bil uprizorjen.
T. i. trilogija Rimljanovina je od vseh Mrakovih dramskih ciklov najbolj avtobiografska, saj na podlagi nekaterih dejstev iz avtorjeve mladosti, predvsem pa usode gostilne Mrakovega očeta Pri starem Rimljanu (kasneje Gostilna pri Mraku, danes Hotel Mrak), pripoveduje fiktivno sago »brutalne rodovine Rimljanovine« od leta 1919, torej od konca prve svetovne vojne, do leta 1945, konca druge svetovne vojne. Če se prvi del ukvarja z vprašanjem nasledstva v zakulisju družbenega preobrata po prvi svetovni vojni, propadu Avstro-Ogrske ter vzpostavitvi kraljevine SHS (in kasneje kraljevine Jugoslavije) ter s posledičnim razsulom navidezno »prefinjenega« malomeščanskega sveta Starega Rimljana, ki ga je pokopala »nova era barbarstva« industrijskega kapitalizma, »ko se misli in dela in proizvaja za večino«, in ko je »v dobi kolektivnih in zmehaniziranih podvigov« povsem prevladala »blazna gonja za denarjem in užitki« povojnih dobičkarjev in črnoborzijancev, se drugi del, Sinovi starega Rimljana, osredotoča na medvojni, eminentno slovenski boj za oblast po smrti »vladarja«, torej na večne družinske prepire zaradi zapuščine in ohranjanja dediščine, na nenehna medsebojna obtoževanja in sumničenja v spremljavi zadolževanja in alkoholizma. Razsulo kot sklepni del pa slika povojno družbeno razsulo (1945/46) po zmagi nad okupatorjem in vzpon narodnoosvobodilnega gibanja ter komunistične partije, povojne obračune in usodo kolaborantov, posredno pa namiguje tudi na dachauske procese. Vsak del trilogije se začne po koncu (ali začetku) ene od omenjenih zgodovinskih »prekucij«, sklene pa se s tragično smrtjo enega od protagonistov in z vzponom njegovega naslednika, pri čemer se zločini in dolgovi očeta ciklično prenašajo iz roda v rod. Ta ciklična struktura, ki spominja na Shakespearov »veliki mehanizem zgodovine« (Kott), pri katerem se prenos oblasti vrši z vzponom novega kralja, ki ubije prejšnjega, in tako ad infinitum, je v Rimljanovini jasno razvidna. Celotna trilogija pravzaprav uprizarja ciklični mehanizem nenehnega prenosa in izgube oblasti, ki navsezadnje razkriva inherentno jalovost tosvetne svojine.
Izrazitejši poudarki Mrakijade so nedvomno tudi: vloga Rimljank in uslužbenk Rimljanovine ter posledično usoda žensk v in po vojni; vprašanje (ne)zmožnosti preseganja »dialektike rablja in žrtve« (Kermauner), torej človeku očitno inherentnega mehanizma samopoveličevanja (sebe in naših) ter sočasne demonizacije drugih; marginalizacija določenih ustvarjalcev, ki jih je naša kulturna javnost vztrajno zavračala, predvsem če so javno izpričevali svoje dolgoročne ambicije po ustvarjanju največjih del znanosti in umetnosti ali drezali v nevralgične točke narodne psihopatologije.
(Tibor Hrs Pandur)
V priredbi so tudi odlomki iz Mrakovih avtobiografskih besedil Tragični paradoks bivanja 2 in Ivan O. ter dram: Blagor premagancev, Talci, Rdeča maša, Gorje zmagovalcev, Marat, Andrej Chenier. V predstavi smo uporabili odlomke iz člankov Keitha Lowa Težki začetki in Irene Stratenwerth Dnevi jeze.
