Leta 2017 je Iztok Kovač, umetniški direktor sodobno-plesne skupine EnKnapGroup, povabil Josefa Nadja, da ponovno oživi svoje debitantsko koreografsko stvaritev, Pekinško raco (1987). Kasneje, ko je Nadj spoznal skupino šestih plesalcev, je v njegovi domišljiji začela brsteti ideja, da bi iz prvotne predstave izločil zgolj nekatere motive, s katerimi bi nato lahko na mnogotere načine prikazal tematiko tragične zveze.
Ravno vračanje k svojim koreninam pa za Josefa Nadja, ki ga mediji opisujejo tudi kot odrskega maga, pomeni rojstvo nekega novega ustvarjalnega cikla, saj prvič v svoji karieri stopa v zaodrje, stran od odrskih žarometov in svoje delo predaja v roke mladim interpretom.
Temelj predstave Mračna zveza je tragična zgodba mladoporočencev, ki jima je usoda namenila zgolj nekaj bežnih trenutkov sreče, preden je med njiju stopila minljivost življenja. Nadj in plesalci želijo v gledalcih vzbuditi mračno čustvo, ki spremlja to nesrečno zvezo. Dogodek, ki mu je bil Josef Nadj priča v mladosti, se v njegovi koreografiji pojavi kot projekcija in služi kot metafora prehitrega minevanja časa ter nas popelje v občutje onstranstva. Umetnik in koreograf v tem vidi priložnost, da se nova generacija polasti zgodbe, ki je v njegovem rodnem kraju postala že legendarna. Zanimivo je, da je novo delo glede na izvorno predstavo časovno zgoščeno, medtem ko je sama tematika veliko širša – kot da bi želeli trenutek ovekovečiti za vselej.
