Origamiji, ki so skoraj edini rekvizit v predstavi, so popolna metafora za predstavo samo, saj pred nami iz papirja, iz knjige, vznikne ves svet. Origamiji so tudi popolna ilustracija avtorja, Pabla Fidalga Larea, pesnika, dramatika, režiserja … Ta iz praznega papirja, ki ga napolni z idejo, ustvari mojstrovino. Španski umetnik mlajše generacije je v gledališče vstopil prek literature in se trudi, da tega ne bi pozabil. Ko je ustvarjal to predstavo, pa se je počutil bolj kot raziskovalec zgodovine.
Vsaka nacionalna zgodovina ima slepe pege – boleče točke, ki so zamolčane ali pa njihova razlaga zbuja nesoglasja. Zgodbe zgodovine se ne ujemajo vedno ali pa še niso povedane. Tudi družinske zgodovine imajo slepe pege. Pablo Fidalgo Lareo v predstavi razpira eno izmed španskih bolečih zgodovinskih obdobij, Francovo fašistično Španijo, prek zgodbe dedkovega strica, ki je iz zapora pobegnil fašistom v Buenos Aires. Predstava o vojnah, ki jih bijemo za lastne identitete, in vojnah, ki jih bijemo za prave zgodbe zgodovine, identitete nacij in držav.