Momentum / Avenija ujetih trenutkov

Vsaka zgodba se začne na neki točki, v nekem momentu, ki se ga nikoli natančno ne spomnimo; po navadi nima jasnega začetka, tudi cilj je le približno nakazan. Rastlina živi iz svojega rizoma, njeno pravo življenje je skrito, kar je vidnega nad tlemi, traja le eno poletje, potem ovene. Kar vidimo, je cvet, ki se osuje. Rizom ostane …V resnici si vse le domišljamo. Delamo [si] predstave, da potem v njih živimo. Za hip ujamemo trenutek, potem gremo naprej … Same sebe lahko razumemo le v luči notranjih doživljajev. (zapisano po motivih C. G. Junga Spomini, sanje, misli). Avtorica Maša Kagao Knez v predstavi Momentum – Avenija ujetih trenutkov nadaljuje opazovanje lastnega in skupnostnega (so)bivanja. Avenija je gib, ki govori, glas, ki razgibava prostor, ki se nenehno gosti in spet redči, odvisno od količine energije, ki jo vanj pošljejo akterji v trenutku prisotnosti Drugega. Soustvarjalca. Gledalca. Gib in glas naseljujeta človekovo telo in v njem sobivata; kot srečevanje notranjega in zunanjega, tradicije in sodobnosti, preteklega in prihodnjega, v kar je ujet trenutek – zdaj.