Že dolgo sanjam o predstavi z velikim številom močnih žensk. Igralk, ki jih poznam že dolgo, ne samo odrsko, ampak tudi osebno. O intimnem projektu, v katerem jim ne bo treba biti junakinja s socialnega dna ali kakršnakoli bojevnica. O predstavi, v kateri bi ženske lahko bile vse, kar so tudi moški: grde, neumne, pokvarjene, pasivne, kompromisarske, zlagane, prizadete, zlobne, predsodkarske, patriarhalne, angažirane, pametne, hrabre, inferiorne, groteskne, posesivne. Nenehno razmišljam o tem, da se bo enakopravnost moških in žensk zgodila, ko bomo dovolili enakemu številu neumnih žensk biti na vodilnih položajih, kot to zdaj dovoljujemo moškim. In ne, ko bomo zahtevali, da so vse ženske superjunakinje. In te zgodbe so takšne. Ujele so žensko v trenutku intime, takrat, ko jih nihče ne vidi, ker niso vredni omembe. V trenutku, ko ženska greje juho ali si oblači nogavice. V trenutku, ko sprejema kompromis, kalkulira, privoli v slabe odnose, ko ni lepa, ko »ni za javnost«. Rumena se ne ujame v past, da bi iz žensk delala samo žrtve moškega ali družbe. Njene ženske so aktivne soudeleženke odnosov. Njihova razmišljanja, odločitve in dejanja (ali ne-dejanja) dajejo legitimnost obstoju družinskih in družbenih vzorcev. In ravno zato so tudi feministične. In angažirane. In lepe in čustvene.
Želela bi slediti Rumeni v načinu, kako niza zgodbe: šele čez nekaj časa dojameš, da ne govorijo o eni sami ženski. V občutku, da smo si vse nekje podobne, da so naše poti različne. Mogoče vse v podobni družbi.
- Ivana Djilas
