Modra ptica

Vila Beriluna ju namreč na božični večer pošlje po Modro Ptico, ki bi ozdravila njeno bolno vnukinjo. Za popotnico jima podari čarobni klobuk z diamantom, ki odpira oči in kaže preteklost. Na poti ju spremljajo zahrbtna Mačka, zvesti Pes in odrešilna Svetloba. Bratec in sestrica se ustavita v Deželi Spomina, kjer se srečata z umrlima starima staršema; v nočnem gozdu Mačka skliče rastline in živali, da bi Tytylu in Mytyl preprečili najti Modro Ptico, ki pozna skrivnost vseh živih in neživih bitij; v Palači Noči srečata bolezni in nesreče, pa tudi modre ptice, ki pa ne morejo živeti na sončni svetlobi; pot vodi otroka v Vrtove Sreče, k Materinski ljubezni, v Kraljestvo nerojenih otrok … Na koncu se vrneta domov, pred staro hišo svojih staršev, brez Modre Ptice. Svetloba se od njiju poslovi, vrne se v Deželo Tišine, kjer stvari molčijo: »Ne jokajta, otroka moja … Jaz nimam glasu … Imam samo luč, ki je Človek ne sliši in ne razume … Ampak skrbim zanj do konca dni … Spomnita se kdaj, da sem jaz tista, ki vam govorim v vsakem luninem žarku, v vsakem zvezdnem smehljaju, ob vsakem novem svitu, v vsaki prižgani svetilki, v vsaki dobri in čisti misli vajinih duš …« Otroka se prebudita v domači izbi, kjer Sosedi Berlingot, v kateri Tytyl prepozna Vilo Beriluno, podarita svojo grlico, s katero bo za božič razveselila bolno vnukinjo.

Modra Ptica je izmuzljiva kot sreča – lahko jo za trenutek ugledamo, se je dotaknemo, morda nam izpolni sanje, a ujeti se ne pusti nikomur. Simbolistično pravljično igro kot vizualno-glasbeni spektakel na oder Stare dvorane postavi režiserka Ivana Djilas, ki se je v desetletnem ustvarjanju na odrih slovenskih gledališč izkazala kot vsestranska gledališka umetnica.