Po motivih dela Prizori iz zakonskega življenja Ingmarja Bergmana.
Prostor sivega, virtualnega poslovanja bitcoin generacije, Glovo prehrane in spletnega učenja nalaga nov trend, ki je kolektivno zaznamoval nekaj generacij. Milenijcem, generaciji, ki jo je oblikovala finančna kriza, a tudi ekspanzija interneta, pripada etiketa tistih, ki so uničili tradicionalne vrednote, med katerimi so religija, seks, patriotizem ter koncept zakona in družine. Po navdihu znanega Bergmanovega filma in serije Prizori iz zakonskega življenja je nastala gledališka zgodba, ki ustreza okolju, v katerem živimo, oziroma sodobni Črni gori. Mimo odtujenega življenja, uokvirjenega s »črnim zaslonom«, se v ljudeh vendarle dogaja nekaj drugega … Dogajajo se resnični strahovi, želje in strasti. Ti ljudje so tisti, ki se poskušajo zdraviti z liberalno Instagram moralo. Tisti, ki poslušajo jogija Sadhguru in podkaste o intermittent fastingu. Tisti, ki si ustvarjajo parasmisel z internetnimi orodji. Vse to, da bi sledili času, ki nas neizbežno dohiteva in zahteva odsotnost empatije. Minljivost, konkretnejša od katerega koli starega poklica ali katerega koli start up podjetja, ki je razdrlo družino, je tista, proti kateri vsi enako izgubljamo.
Predstava govori o človečnosti, intimi in smislu življenja. A niti eden bot umetne inteligence ne more ugotoviti, koliko ljudi je našlo smisel. Vzbuja odpor do odtujitve, nečlovečnosti in kaže na potrebo po tem, da bi izplavali iz digitalnega bazena, kjer je človek najmanjša merska enota. Pred vami so igralke in igralci, ki popolnoma obvladajo svoj poklic, dokaz, da je smisel samo življenje, umetnost in da so smisel otroci in ljubezen. V predstavi ni nič digitalnega. Vse je gledališko. Vse je resnično! In zato »mislim, da se morava pogovoriti«.
Dragana Tripković, avtorica
Ste opazili, da vsaka družina diši drugače? In vse se začne z zaljubljenostjo. S stanjem, podobnim čustveni gripi. Strast. Še strasti. Še več. In potem mine … odraste v ljubezen. In iz ljubezni se zgodi otrok. Ali otroci. In otrok dobi gripo, strast pa zamenja zaskrbljenost. Poželenje začnejo mučiti norice, mumps in enke. Zakonska postelja postaja vse tišji prostor. Nekdaj orgazmični kriki postajajo tihe noči, nato pa tudi orkester smrčanja. Pogledaš na uro in vidiš, da je minilo že desetletje. Partnerja samo včasih, urejenega za neko zabavo, vidiš z očmi poželenja. Tako kot včasih. Na hitrico, medtem ko je otrok na stranišču. Začnejo se prepiri. In še več prepirov. Ko desetletje uradno mine, se začneš spraševati: »Je to to? Je to vse, kar lahko dobim od življenja?« Kriviš njega, kriviš njo. Ločitev. Zlomljeno srce. Dolga in kronična gripa duše. Trpljenje. A vrata je preprosto nemogoče samo zaloputniti in pobegniti. Otrok vaju povezuje za vedno. Konec tedna pri očiju, za praznike pri mami. Malo ti je bolje, a potem te njen oziroma njegov novi partner spomni, kako je lep(a). Kaj si izgubil(a), bedak! »Kaj sem naredil(a)?!« Dvomi, krivda, ljubosumje. Gripa možganov. Neozdravljiva. Oddaljenost izziva privlačnost. Privlačnost izziva strast. Tisto, takratno. Ob koncih tedna zaspanega otroka pripelješ nazaj v tisto stanovanje, svetišče vajinega nekdanjega cesarstva. Jutri šola. Na vratih so še vedno otrokove zarezice. Kako je rasel … Ob razhodu, po nekaj kozarcih vina in kakšnem »nesramnem« stavku, med temi istimi vrati z vrezanimi otroškimi leti, se zgodi … Tako dober seks! Strast?! Na začetku si. Ravno ko si mislil(a), da si končno v redu! In tako naprej, v nedogled. Bivša oziroma bivši te vedno bolj privlači, ko ti je kot tujec. Čeprav je to splošna izkušnja, ki jo doživi skoraj vsakdo, vse družine dišijo drugače.
Danilo Marunović, režiser