Dvatisoč šestnajsto. Svet gre h koncu. Bog se je umaknil. Nikogar več ni, ki bi režiral Fausta. Mefisto vstopi v bife …
Avdićev Mefisto ne poskuša rušiti stereotipov mitskega navdušenja nad dvema poloma, kakor jih tudi ne poskuša vzpostavljati. Pravzaprav nič ne poskuša. Neposredno in brezkompromisno vstopa v zgodbo življenja človeškega in božanskega duha protagonistov. Damirja Avdića in Grege Zorca. Mefista in Boga. Pacienta in psihiatra. Režiserja in akterja.
Mefisto, ki je ugleden član družbe, v kateri živi, kljub velikim delovnim obremenitvam še premore smisel za humor. Seveda je vsega kriv. Bolezni. Zarote. Manipulacije. Neumnosti. Absurda. Predaje. Revolucije. Anarhije. Kapitalizma. Predstave. Mene. Njega. … Vendar … ni več prepričan, da je najboljši v tem. In to ga zlomi.
Zato gre v bife, kjer prosi zidarja, da mu proda dušo. Želi se končno postaviti na svoje noge in zastaviti Bogu in človeku nekaj bistvenih vprašanj. Ker morata oba poznati odgovore. Ker je človek Bog in Bog človek. Iz ordinacije …
Kolikor se pretirano nagibate v eno ali drugo smer česar koli, kolikor mislite, da je treba sporočati bistvene stvari, in verjamete v možnost točnega prenosa informacije, kolikor verjamete v smiselnost odnosov človeške, božanske ali materialne narave, vas naprošamo, da si vse to, kar boste danes videli, ogledate zgolj kot zgodbo, fikcijo, ki se v nobenem primeru ne tiče vas osebno.
