Pošastna monodrama.
Izhodišče avtorskega projekta igralke Karin Komljanec je starogrški mit o Meduzi.
Meduza je starodavna, arhetipska pošast in ena najbolj ostudnih in nevarnih žensk v zgodovini človeške zavesti – blazna, zlobna, zahrbtna in smrtonosna. Njen videz že tisočletja buri človeško domišljijo. Kače namesto las, čekani divje svinje namesto zob, levji kremplji namesto nohtov, orlovska krila na hrbtu, roke iz brona in, seveda, njeno najmočnejše orožje – pogled, ki človeka spremeni v kamen.
Nekatere pošasti so se kot pošasti že rodile, druge pa so spremenile obliko, ker so se nekako spozabile proti bogovom – kot Meduza, ki jo je posilil Pozejdon, potem pa jo je Atena za kazen, ker se ji je to zgodilo v njenem svetišču, spremenila v stvor s čekani in kačami namesto las.
Zgodb o njej je veliko, ampak v teh zgodbah se zelo malo govori o tem, kdo pravzaprav je Meduza in zakaj je postala pošast. Izhodišče predstave je duhovito raziskovanje različnih zgodb o tem pošastnem bitju, pa tudi osnovno igralsko vprašanje: kako igrati grozljivo in izmišljeno bitje, torej kako igrati pošast.
V preigravanju različnih zgodb se igralka nenadoma znajde v zgodbi, ki jo nevarno približa ne le resničnosti, temveč tudi današnjemu času. Mit postane tragična človeška zgodba o svetu in nasilju skozi trpljenje ženske, ki so jo ravno zaradi njene nesrečne usode razglasili za pošast.
Karin Komljanec je v več kot dveh desetletjih odigrala približno šestdeset gledaliških in več kot dvajset filmskih oziroma televizijskih vlog. V času svojega ustvarjanja se je prevečkrat soočala s stereotipnim in globoko zakoreninjenim dojemanjem žensk, ki ga ni bila zmožna preseči. Meduzine zgodbe se zato loteva z dobršno mero samoironije in humorja, zavedajoč se absurdnosti, tragičnosti in poetičnosti izbrane tematike.
