Za otroke in odrasle, ki so že pozabili, da so bili tudi sami nekoč otroci.
Francoski pisatelj in pilot Antoine de Saint-Exupéry si leta 1943, ob izidu Malega princa, najbrž ni predstavljal, da bo ta postal ne le njegovo najbolj znano delo, ampak eno izmed najbolj znanih, prevajanih in prodajanih literarnih del sploh.
Na vsem dobro znano potovanje, na katerem obišče sedem planetov, zadnji med njimi je planet Zemlja, se Mali princ s svojega planeta odpravi zaradi nesporazuma z njegovo Cvetlico. Odpotuje v upanju, da bo drugje našel srečo, prijateljstvo in ljubezen, za katero se mu je zdelo, da mu je Cvetlica ne daje. A šele z odhodom ugotovi, da je prav ona zanj najpomembnejša, da jo ima resnično in najbolj rad in da je zanjo tudi odgovoren. Do tega spoznanja se Mali princ dokoplje tik pred koncem svoje poti, po nizu razočaranj, saj na planetih ni našel tistega, kar je iskal. Planete je zato navadno zapustil z besedami: odrasli so pa res čudni.
Res je, da naslovno vlogo nosi Mali princ, a je glavni pripovedovalec zgodbe Pilot – njemu se po strmoglavljenju v Sahari prikaže Mali princ ter mu pove svojo zgodbo. Njuno srečanje tako odpira mnogo vprašanj in interpretacij, kdo Mali princ pravzaprav je. Vemo, da je Exupéry zgodbo posvetil svojemu prijatelju Léonu Werthu – odraslemu, ki je bil nekoč otrok – in tudi iz tega lahko povežemo Pilota z Malim princem. Pilot je nekdo, ki je bil nekoč Mali princ. Pilot je nekdo, ki je bil nekoč otrok, in ta njegov otrok je Mali princ. Pilot se s svojim otrokom sreča v kritičnem trenutku, ko ne ve, kako se bo rešil iz nemogoče situacije. Sreča se s svojim mlajšim jazom, ki je še poln upov, želj, domišljije in ustvarjalnosti, in ta mu pomaga preživeti težkih osem dni v puščavi. Pilot se vrne k svojemu notranjemu otroku, vrne se k svojemu bistvu in tako tudi sam spozna, enako kot Mali princ, – bistva z očmi ne moremo videti.
