To ni zgodba o veri, to ni zgodba o politiki, to je zgodba o malem fantu po imenu Mohammed, o tem, kako je skupaj s svojimi starši prišel med nas. V predstavi stopita pred šolski razred mož in žena, starša fanta po imenu Mohammed, ki sta prišla prosit sošolce, da njunega sina sprejmejo takšnega, kot je: z njegovo kulturo, navadami, običaji. Skozi njuno pripoved se na človeški in pretresljiv način slika zgodba o ljudeh, ki so prisiljeni zaradi krutih in nečloveških okoliščin, s katerimi se ti ljudje soočajo v svojih domovinah, bežati iz svojega rojstnega kraja. Tako se znajdejo v okolju, ki jim ni domače, kjer živijo ljudje na način, ki jim je tuj. Reza in Maryam sta pribežala k nam iz Irana, ker nista hotela, da bi njun sin Mohammed moral pri rosnih 11 letih v vojsko. Tako si uredita lažne papirje in malo pred tem, ko bi pobegnila, Reza pristane v zaporu. Tako k nam najprej prebegneta Maryam in Mohammed in nato od tu ob pomoči prijateljev organizirata vse potrebno za Rezin pobeg iz zapora. Pobeg se ob pomoči podkupljivih stražarjev posreči, in ko Reza beži iz svoje domovine, se nekje ob meji znajde sredi minskega polja ... V predstavi Mahmud se kaže človeški obraz množice beguncev, ki v strahu za svoje življenje in v upanju na boljši jutri prihajajo med nas. In še kako pomembno je videti in razumeti, da so tudi oni ljudje, ki kljub drugačni kulturi in navadam nosijo v svojih srcih upanje na srečo, željo po svobodi, po človeka dostojnem življenju.
Ko iz dneva v dan spremljamo poročila, ki nam govorijo o nasilju in grozotah in nam obraze ljudi spreminjajo v številke, se izgublja prav ta, človeška plat zgodbe in v nas nastaja potujitev. Na ta način te zgodbe postanejo zgolj novice na televiziji. A za temi številkami se skrivajo ljudje, njihovi obrazi, njihove oči, polne solz in upanja. V tem pogledu so Reza, Maryam in Mohammed tisti, skozi oči katerih bomo poskušali razumeti in začutiti usodo teh neštetih obrazov. Mohammed je lahko kdor koli iz neskončne množice otrok, ki po svetu trpijo pomanjkanje in nasilje.
